 |
NOVE POTI V ČEBELARSTVU
Iskanja ne-kemičnih pristopov v čebelarjenju; FORUM ZA ZBIRANJE KVALITETNIH INFORMACIJ O POTEH K ZDRAVI ČEBELI
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
 Objavljeno: 06 Feb 2013 14:27 Naslov sporočila: |
 |
|
G. Marjan je napisal:
Debata, kot se šika!
Istok se ne da! Prav je tako! Vsak naj brani svoje prepričanje – če ima argumente! To lahko(?!) koristi tudi tihim bralcem tega foruma. Saj jih očitno stvar zanima. Jaz ne morem kaj, da se ne vračam k izvorom. SČ je imel destletja tako naslovnico, kot jo kaže slika. Ja, z užitki in stražo ob čebelnjaku v rojnem času od aprila do julija.
O (potivaroznem) in sploh sodobnem čebelarjenju v koših.
Istok navaja:
| klopotec je napisal/a: | | »…Jaz z varojo v koših še nisem imel opravka, ker s koši do sedaj še nisem čebelaril. Vendar menim, da to kar navajajo izkušeni košeljubci drži v popolnosti in da to ni bosa trditev. Navedel bom g. Miloša Milosavljevića, za mene odličnega poznavalca in praktika… On pravi "laka je borba sa varojom u vrškarama koje se roje"…« |
Tudi jaz s čebelami v koših nisem čebelaril, ker na Gorenjskem to ni neka velika tradicija. Videl sem jih le pri posameznih čebelarjih za okras in zanimivost ob čebelnjaku.
Sam zase še vedno ne vidim logičnih argumentov, da naj bi čebele v koših lažje opravile z varojo, kot v katerih koli drugih panjih. Istok navaja po svoje logične argumente, za kar ima vso pravico, kot vsi drugi, da se razumemo:
- Navaja avtoriteto nekega srbskega čebelarja, ki pravi v citatu samo to, da je v koših »lahka bitka z varojo« - ne pa, da bitke sploh ni! Tu je zame hakeljc!
- Res se je v »prehodnem obdobju« (do dosege polne samoobrambe čebel v neki, očitno pri nas zelo oddaljeni bodočnosti ali celo nikakršnji) lažje boriti proti varoji, če v panju ni zalege (v roju ali v izrojencu, ko je vsa varoja na čebelah). Ampak tako je z varojo (lahko ali še lažje) v vsakem panju! Saj tudi jaz o tem na veliko pišem in rišem. Že v »prehodnem obdobju« z načinom brez kemije!
- Iz vse naše tukajšnje (pa menda nismo Slovenci zadnji na seznamu uspešnih čebelarjev?) čebelarske prakse pa je znano, da proti varoji, žal, samo rojenje povsem ne zaleže, niti v prehodnem, predvidoma pa niti v nekem končno doseženem samoobrambnem stanju čebeljih družin (s pomočjo malih celic ali s selekcijo).
- Spet sva z Istokom pri čebelnjakih. Morda v dobro izoliranih zvončastih koših, ki niso v čebelnjakih (videl sem na slikah pri nas take primere, kjer so to bili) čebele lažje prežive hude zimske razmere, kot v nakladnih škatlastih panjih. Ampak pomislimo. Čebelam ni v prazgodovini nihče delal takih košev in sploh panjev. Njihovo naravno bivališče v naših krajih so bile skrotovičene votline, najelegantnejše v starih, izvotlenih drevesih, ki prav nič ne spominjajo na obliko zvona, pač pa na zverižene pokončne ali položne cevi. V skladovničnih panjih v zaprtih čebelnjakih pa toplotna pomembnost zvonaste panjske oblike zgubi na pomenu! Jaz ne pomnim v vsem mojem precej dolgem življenju blizu čebelam, da bi v našem čebelnjaku od mraza (posledično ne-stika s hrano) umrla kakšna družina! Še najmanj v tesno zloženih in zadelanih kranjičih! Treba je seveda upoštevati pravilno tehnologijo čebelarjenja v takih razmerah – tu pa smo nekoliko navskriž z družinami na nepremičnem satju. Soglašam z mnogimi Istokovimi razmisleki! Tu mislim na »sonaravnost«, ki je tako raztegljiv pojem.
- Ujameva se tudi z Istokom pri ocenah, kakšni problemi so pri čebelarjenju na roje. Ni kaj dodati. Tako čebelarjenje je rezervirano le za izbrance, ki jih je nekaj naštel.
Sodobno čebelarjenje v Jemnu (foto Boštjan D.) = nekaj podobnosti z našim kranjičarstvom – le da obrnjeno, s skladovnično izolacijo panjev proti vročini. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 06 Feb 2013 14:39 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Dragi čebelarski prijatelji in kolegi!
Sedaj, ko se zimski čas počasi preveša v pomladnega, nam naše misli že uhajajo k našim najrazburljivejšim, najslajšim, naj, naj čebelarskim dogodkom. K rojenju. Kaj vse se takrat dogaja v čebelji družini je v sledeči zgodbi opisano večji del s pomočjo bujne, prvorazredne pisateljske domišljije in veščine literarnega velemojstra Maeterlicka, podprte z odličnim poznavanjem biologije čebel. To zgodbo v moji priredbi sem pred časom že predstavil v pripetku koristnikom tega foruma, a je niti sam že več ne najdem med množico vsebin, kaj šele udeleženci tega foruma, ki so med njegovimi akterji in bralci šele v zadnjem času. Zanimanja za rojno čebelarjenje je v tej družbi nenavadno veliko, zato predlagam, da si to »veliko pesem« o rojenju ponovno pogledamo.
Veliko užitkov in kakšno (s)pomnenje nam ne bo odveč!
Marjan
Zgodba o rojenju
Marjan Debelak z odlomki iz knjige »Življenje čebel«, v Jos. Westrovem prevodu Maeterlickove knjige »La vie des abeilles«.
Iz zimske otrplosti v opojno pomladno kipenje
O rojenju čebel se moramo pričeti pogovarjati že sredi zime, ko se prične daljšati dan in matica sredi tople zimske gruče zaleže prvo jajčece novih generacij čebel. Še nekaj ledeno mrzlih tednov in napoči tudi težko pričakovani prvi čistilni izlet, ki mu sledijo kaj kmalu tudi prinešeni prvi koški cvetnega prahu.
Čebelja družina v panju na satju živi kot čudovit organizem, ki ga sestavlja več desettisoč sestrskih čebel-delavk, stotinja trotov in matica, nepogrešljiva mati čebeljega rodu, nosilke njihovega življenja in obstoja.
Pisatelj Maeterlinck pričenja svojo pripoved o čebelah in rojenju takole:
"Hočem vam le preprosto pripovedovati o čebelicah, kakor govorimo o kakem znanem in nam ljubem predmetu...
Čebele našega panja so se otresle zimske otrplosti. Matica je začela leči jajčeca. Delavke že obiskujejo prve pomladanske cvetke. Kmalu zavlada vsepovsod pomlad: kašče in kleti v panju se polnijo z medom in cvetnim prahom; vsak dan se poraja na tisoče čebel. Zajetni trotje zapuščajo svoje prostorne celice in se dreve po satju; v družini nastaja vedno večje vrvenje."
Čebele našega rodu, ki jih imenujemo kranjske sivke imajo to lastnost, da prično zgodaj pomladi z burnim razvojem - silovitim razmnoževanjem, da lahko pričakajo številčne, to je nabiralno najbolj sposobne, tudi najzgodnejše, skromnejše kot mnogokje drugod in zaradi podnebnih razmer zelo negotove vire medičine. Kakor je ta lastnost hvalevredna za nabiranje medu, pa zna biti nevšečna za čebelarja, ko se bolj zgodaj, kot pri večini drugih čebeljih vrst sooča z neizogibno posledico razvoja družine na svojem vrhuncu, ki se prevesi v rojenje.
Rojna priprava
"Nekak nemir prevzame vso družino; tudi stara matica se vznemirja, ker sluti, da se ji pripravlja nova usoda. Neka neznana sila - "duh panja" - ji ogroža mir; kmalu bo morala zapustiti sedež svojega kraljestva, čeprav je vsa ta skupnost njeno delo, ona pa njegova vsebina."
Te neznane sile postajajo zlagoma človeku razpoznavne: skrite so v skrivnostnih izločkih čebeljih, predvsem matičnih žlez, v stiskah trum čebel-dojilj, ki jim zmanjkuje v celicah lačnih ust čebel-žrk, ki bi jih rade podojile; svoje dodaja še stiska s panjskim prostorom in vse večja, domala nevzdržna gneča čebel na satju. Del čebel s prisotno matico žene ta sila v prostovoljno izselitev, v nagon razmnoževanja družin, v cepitev družine.
"V našem panju se torej pripravlja rojenje, tista velika žrtev, ki jo zahtevajo bogovi tega naroda. Pokoreč se zahtevam tega "duha", ki se nam zdi nedoumen, se del čebel pripravlja, da ob določeni uri zapusti svoj rodni dom. Ne odhajajo v trenutku bojazni, tudi ne bežijo po prenagljenem sklepu iz domovja, ker ga je opustošila lakota, kuga ali vojna. Nikakor ne; svoj pobeg v tujino so že dolgo premišljevale in potrpežljivo pričakovale najugodnejšo uro. Čebele zapustijo svoj dom na višku blagostanja in sreče, ko se po napornem pomladanskem delu velikanska voščena zgradba ponaša s svojimi tisoči lepo urejenimi celicami, polnimi mladega medu in tistega mavričnega prahu, ki se imenuje "čebelji kruhek" in ki je za hrano žrkam".
Da družina domala nepovratno "sede na roj" kot pravijo čebelarji, nas zagotovo prepriča večje število zaleženih velikih matičnih celic-"matičnikov", ki jih zapazimo na spodnih in stranskih robovih satja.
Dan pred rojenjem
Znake, da bo družina prav v kratkem rojila čebelarji poznajo po tem, da so se čebele nenavadno umirile in se skoraj ne odzivajo na dražljaje s pihanjem v grozde in zavese čebel okoli gnezda in "bradami" čebel pred žrelom, ko bi se drugače z vsem besom zagnale v motilca njihovega kraljestva. Čebele na zunanjosti grozdov drže sprednje nožice privdignjene in jih stegujejo proti mimoidočim sestricam. Včasih se iz panja sliši kratko pred rojenjem nekoliko zadržani tenko cvileči klic stare matice, vedno pa odločno zateglo in ponavljajoče "petje" mladenke in "kvakanje" godnih matic v matičnikih pri rojih z mlado matico.
"Nikoli ni panj ličnejši kakor prav na dan pred usodno odpovedjo To je zanj ura brez primere, živahna, malce mrzlična in vendar vedra ura obilja in prešernosti.
Takoj ko je "duh" določil usodni trenutek rojenja, ga razglasi ob jutranjem svitu tistega dne, morda že dva ali tri dni prej, zakaj komaj je sonce popilo prvo jutranjo roso, že se zasliši ob panju nenavaden šum in nemir, o čigar pomenu se čebelar redkokdaj moti. Včasih opazi, kakor da se bojijo, obotavljajo, umikajo. Dogaja se celo, da se zlato-prosojni roj snuje več dni zapored, a brez vidnega razloga spet usahne. Ali se je pojavil v tem hipu na nebu kak oblaček, ki ga čebele vidijo, mi pa ne? Ali se je oglasilo v njih zavesti domotožje? Ali razpravljajo na burnem zborovanju o potrebnosti odhoda? Mi o tem prav tako malo vemo kakor o načinu, kako daje "duh panja" svoje odločbe množici na znanje.
Čeprav je gotovo, da se čebele med seboj sporazumevajo, ne vemo, ali to delajo po človeški navadi. To brnenje, vonjajoče po medu, to opojno šumenje lepih poletnih dni, ki je čebelarju v najslajšo zabavo, ta visoka pesem dela, ki se ob čebelnjaku dviga in zopet pojema, kdo ve, ali one vse to zaznavajo? Poznajo vso lestvico glasov, ki jih celo mi razločujemo: od najglobje sreče do jezne pretnje in gneva: poznajo slavospev matici, znane so jim pesmi o preobilju in psalmi bolesti. In mlade princesinje dvigajo v bojih in pokolih, ki se dogajajo med svatovskim izletom, zategnjen, trajnostnen bojni krik. Ali so to slučajni glasovi, ki ne motijo tišine njihove notranjosti? Zdi se, da se čebele prav nič ne menijo za ropot, ki ga delamo okoli panja, ker menda mislijo, da je tak ropot brez pomena, saj ne prihaja iz njihovega sveta. Verjetno pa je da tudi mi slišimo le neznaten del tega, kar si imajo one povedati, in da dajejo od sebe raznovrstne skladne glasove, ki jih naša čutila ne morejo zaznati. Vsekakor se morejo čebele med seboj sporazumeti z naravnost zagonetno naglico".
Rojni akt
Z rojenjem se po naravni poti razmnožujejo čebelje družine kot celostni organizmi. Razmnoževanje posamičnih bitij in sestavljenih organizmov, kot so čebelje družine, pa je temeljni zakon obstoja našega stvarstva. Čebelje družine si z rojenjem skušajo zagotoviti varnost pred izumrtjem in z njim osvajajo nova območja medenih virov za prehranjevanje.
"Rojni omami se čebele, kakor se zdi, ne morejo upreti. To je vdanost žrtve, morda podzavestne, a vsekakor od tajnega božanstva zaukazane, to je praznik medu, zmaga plemena in bodočnosti, to je njim edini dan veselja, razigranosti in pozabljenja, to je edina čebelja nedelja. Tudi je bržčas edini dan, da si utešijo lakoto in docela okusijo slast zaklada, ki so si ga nabrale. So kakor osvobojeni sužnji, nenadoma postavljeni v deželo obilice in svobode. Tako so pijane od veselja, da se nimajo več v oblasti. One, ki se nikdar po nepotrebnem ali neokretno ne zganejo, zdaj prihajajo in odhajajo, izletavajo in se vračajo, da svoje sestrice k pohodu bodre, da ogledavajo, ali je matica že pripravljena, da si svojo nestrpnost mamijo. Dvigajo se dokaj više kakor navadno; listje visokega drevja okoli čebelnjaka trepeče od njihovega brnenja. Ne poznajo več ne bojazni ne skrbi, niso več divje, malenkostne, nezaupljive, dražljive, nasilne, neugnane. Človek, njihov neznani gospodar, ki ga nikdar ne priznavajo in ki dobiva oblast nad njimi samo s tem, da se prilagaja njihovim delovnim navadam in spoštuje vse njihove zakone - ta človekse jim danes zlahka približa, lahko pretrga tisto šumečo, krožečo zlato-rumeno kopreno, s katero ga nežno zagrinjajo; lahko jih z roko prime in obere kakor jagode z grozda; zakaj tako so pohlevne in krotke kakor vršelo kačjih pastirjev ali nočnih metuljev. Danes se tope v sreči, čeprav ni nič več njihova last, zakaj trdno zaupajo v prihodnost, v vse se vdajajo, nikogar ne ranijo, samo da jih ne ločiš od njihove kraljice, nositeljice tiste lepe prihodnosti".
"Toda pravo znamenje še ni dano. V panju vlada nemir, kot ga še nismo videli, in nered, ki ga ne moremo pojasniti. Kadar se čebele vrnejo domov ob navadnem času, pozabijo, da imajo krila: vsaka je na setju skoraj nepremično, a vendar ne brez dela, ki je določen glede na pomen njenega opravka. Zdaj pa se kakor brezglave premikajo v strjenih skupinah gor in dol po navpičnih stenah kakor drhteče testo, ki ga gnete nevidna roka. V panju hitro narašča toplota, včasih se tako dvigne, da se začne voščena zgradba mehčati in gubati. Matica je kakor iz sebe in bega po površju šumeče gruče, ki se obrača in vrti okrog sebe. Ali s tem pospešuje ali zadržuje odhod? Ali ukazuje ali jih prosi milosti? Ali ona povzroča to zagonetno razburjenost ali ji podlega?"
Rojni izlet
Čebelarji danes običajno prav neradi vidijo, da jim čebele rojé. Roje bi še imeli, ker bi radi več čebeljih družin in se roji izkažejo za silno delavne. Ne bi jih pa radi imeli takrat, ko niso pri čebelah in ne bi jih ogrebali z visokih dreves. Namesto, da bi ob rojénju uživali, se počutijo kot poraženci, ker pač niso uspeli rojev preprečiti. Zgodi se pa, da imajo čebelarji zaželene roje in takrat uživajo skupaj z roječimi čebelami ta mogočni in čarobni dogodek. Iz panja se zasliši nenavadno šumenje, cvilenje, prasketanje in škrabljanje čebel, ki trgajo pokrovce medenih celic, da pridejo medene dote za pot v neznano, in godnih mladic, ki mrzlično grizejo pokrovce svojih zibelk.
"V trenutku, ko se da to znamenje, se, dejal bi, vsa mestna vrata hkrati z nenavadnim sunkom na stežaj odpro in siva množica se ulije ali, bolje rečeno, plane v togem, drhtečem, nepretrganem pramenu, ki se nato v zraku razlije in razširi v šumečo mrežo, stkano iz stotisoč prosojnih kril. Nekaj minut vihra ta mreža nad čebelnjakom, čudno šumeč kot prosojna svila, ki jo tisoč in tisoč gibkih prstov brez prestanka para in spet stika. Valuje semtertja, koleba kakor jadro radosti, ki ga nevidne roke v zraku sučejo, zvijajo in razvijajo od cvetk na zemlji gor do sinjega neba...
Končno se eno krilo povesi, drugo pa dvigne, in štirje, v soncu se kopajoči konci tega žarečega plašča se strnejo, da plovejo kakor čaroben prt pod nebom: roj se zopet dviga in razvija v smeri tja proti lipi, hruški ali vrbi, da bi tam znova vase zagrnil posvečeno nositeljico prihodnosti".
Roj na veji
Po tem, koliko je stara matica v roju lahko sklepamo, kako visoko in daleč od čebelnjaka se bo roj vsedel. Vsak normalni roj se takoj po izrojitvi iz panja in kratkem kroženju v bližini, zgruča okoli matice, ki se še nenavajena daljšega letenja spusti na priložnostni pristajalni predmet, najraje na drevesni del, ki je primerno dvignjen od tal. Če tega ni v bližini, pa zadoščajo v skrajni sili tudi drogovi ali pri poškodovani matici celo tla.
"Tam na veji se matica ustali, da je kakor zlat žebelj, na katerega se blagozvočni valčki čebel drug za drugim obešajo, da jo ovijejo kakor z biserno tkanino, iskrečo se od sijaja kril.
Nato vse utihne. Tisti bučni hrup in preteči prt, ki se je kazal, kakor da je stkan iz neštetih groženj in neskončne jeze, ta glušeča zlata toča, ki je prej neprestano grozila nad vso okolico: to vse se minuto pozneje spremeni v velik, krotek, miroljuben grozd, viseč na veji in sestoječ iz tisočev drobnih živih jagod, ki nepremično in potrpežljivo čakajo, da se vrnejo čebele izvidnice, ki so odletele iskat novo zavetišče".
Izvidnice
Nujna sestavina vsakega roja so rojne izvidnice, ki imajo nalogo poiskati za roj primerno bivališče in nato poskrbeti, da roj brez ali s postanki v izbrano bivališče tudi pride. Tudi tu se izkaže neverjetna sposobnost čebel za opravljanje izredno zahtevnih nalog in medsebojno posredovanje informacij. Izvidnice iščejo novo domovanje že nekaj dni pred rojenjem, vsekakor pa takoj po izrojitvi. Kako preiskujejo in osvajajo izbrano domovanje, ki je lahko prazen panj, opazujemo že nekaj dni pred priletom roja ali samo nekaj ur pred vselitvijo.
Čebelar roj ugrebe
Če je čebelar natančno spremljal rojni akt, je lahko roja ujel še predno je izletel in se vsedel na vejo v pred žrelom nastavljeno vršo ali posebni lovilni panj, kot so to delali predvsem čebelarji kranjičarji, ki so bili zaradi nepremičnega satja v panjih obsojeni na čebelarjenje »na roje«. Sicer pa je roj ugrebel v ogrebalnik, ga za nekaj ur spravil v hladno klet in nato proti večeru stresel v pripravljen nov panj. Seveda, če je čebelar roja zapazil ali zvedel zanj od drugih ljudi, da je roj na veji in mu roj ni že po kratkem postanku zletel v neznano.
Mi pa se sedaj raje posvetimo dogodivščini svobodnega roja, ki si sam izbere novo bivališče.
Vselitev v novo bivališče
Za ponoven dvig in let normalnega roja v novo bivališče morajo obstajati podobni vremenski pogoji kot za pričetek rojenja: toplo sončno vreme. Rojna gruča se spričo obilice soglasnih in dobro informiranih čebel-vodnic prične razpuščati in roj se dvigne nad krošnje dreves. Nato pa poleti naravnost v smeri izbranega bivališča po nevidni sledi čebel vodnic in upoštevajoč njihova za nas skrivnostna navodila. Izbrano bivališče je tik pred priletom roja skoraj opustelo. Sicer mnogoštevilne izvidnice so se vrnile k roju in so sedaj zaposlene kot čebele-vodnice. Nenadoma se prikažejo pred izbranim bivališčem prve rojne čebele in takoj nato se zasliši šum roja, ki privrši iz neba in napolni širšo okolico izbranega bivališča z nepopisnim prizorom in občutjem. Kot bi prihajalo samo kozmično življenje! Odvija se zrcalna, še bolj mogočna in nenavadna podoba izrojitve: najprej vstopajo v panj posamične rojne čebele, nato pa postopoma vse večje hiteče trume ki se vrtinčijo in bučno praše pred žrelom in jih vsrkava nov dom. Dokler zadnje ne vstopijo in takoj nato ne vzpostavijo vse svoje službe: stražarsko, čistilno, gradilno, nabiralno…
Vrste rojev
Ko smo ravno pri roju in smo ga spremljali od njegovega izvornega začetka do konca, se malo pomudimo še pri vprašanju, če so vsi roji enaki? Nikakor! Čebelarji ločimo najprej »naravne« roje, ki so izleteli iz panja od rojev, ki jih »umetno« naredi čebelar kar v čebelnjaku, ali pred njim. Ker smo v naši pripovedi samo pri običajnem, naravnem, iz panja izletelem roju, poglejmo samo tega, kako se lahko razlikuje.
Naravni roji z matico
Najbolj običajen je prvec s staro matico, ki smo ga opisali v naši zgodbi.
Lahko se zgodi, da prvi roj zakasni zaradi daljšega obdobja slabega vremena in se že izleže mlada matica, ki umori staro. Takrat pride do roja prveca z mlado matico.
Za prvecem lahko sledi v močni družini po izleženju prve ali naslednje mlade matice drujec, za njim, v še vedno dovolj čebelni, to je močni ali živalni družini tretjec ali trekovec oziroma tretjak in pri najbolj močnih, rojivih družinah celo še četrti in peti roj, do popolnega izčrpanja rojne družine, sedaj izrojenca.
Močni zgodnji roji lahko ponovno dosežejo razvojni višek še v rojnem obdobju, ki traja pri nas od konca aprila do srede ali konca julija, torej okoli tri mesece. V takem primeru se lahko družina odloči za ponovno rojenje in da roje vnuke.
Naravni roji brez matice in njihova čudaštva
Obstajajo pa v skupini naravnih rojev še nekaj posebnih primerov, pri katerih je glavna značilnost, da so med rojenjem izgubili matico, ali da matica zaradi od čebelarja vstavljene ovire na ali v panj sploh ni mogla odleteti iz panja z rojem.
Če matica ni sposobna leteti zato, ker ima tako ali drugače poškodovana krila ali krilne mišice, pade pred panjskim žrelom na tla. Matico v izjemnih primerih med rojenjem v zraku lahko prestreže ptič ali sršen. Tedaj rojne čebele nekaj časa krožijo okoli čebelnjaka in iščejo matico. Ker je ne najdejo, ali pa spoznajo njeno nezmožnost letenja, se postopno vrnejo v rodni panj. Takim rojem bi morda lahko rekli roji povratniki?
V posebnem primeru, ko matica zaradi umetno vstavljene ovire – matične rešetke ali posebne naprave »lesice« - pred žrelom ali v panju ne more poleteti z rojem, se zgodi podobno: rojne čebele nekaj časa krožijo okoli čebelnjaka in se nato vrnejo v rodni panj.
Ker pa samo z vrnitvijo rojnih čebel ni ustavljen v družini rojni proces, take družine še nekaj dni neuspešno ponavljajo rojne poskuse do stanja, ko je v panju ostala zadnja izležena mlada matica in ni več zaleženih matičnikov. Zadnji taki roji brez matic pa lahko postanejo posebni čudaki: proti vsem običajem in pričakovanjem se ne vrnejo nikoli več v rodni panj, niti ne odlete v izbrano bivališče, temveč obstanejo in ostajajo brezmatični »trotovci« kot prilepljeni na mestu prvega rojnega zgručanja, običajno na drevesu v neposredni bližini čebelnjaka. Takim umetno in ponavljajoče izzvanim rojem brez matic bi morda pristajalo novopečeno ime »obsedeli roji«? Krivdo za tako nenavadno obnašanje čebel v obsedelem roju, naj bi nosile čebele-trotovke, ki se ob daljši odsotnosti prave matice v družini, usposobijo s pomočjo posebnega prehranjevanja z matičnim mlečkom, za prevzem nekaterih, nikoli pa bistvenih funkcij prave matice.
Ni pa gotovo, da ne bi čebele, če bi se poskus z omenjeno lesico dalj časa izvajal, končno pričele to nepriliko pojmovati in jo po svoje preprečevati. Saj so že marsikak drug poskus bistro spregledale in se ž njim prav iznajdljivo okoristile. To velja n. pr. O poskusu s premičnim satjem. Še poučnejši pa je tisti izredni poskus z umetnim satjem iz stisnjenega voska, kjer so celice naznačene le s tankim tlorisom iz voska; čebele takoj razumejo njih smotrnost in jih skrbno nadalje zgrade v popolne celice, ne da bi pri tem zaman trošile gradivo in delo.
Ta primer dopušča domnevo, da bi se čebele nekega dne zavedale, zakaj jim matica ne more skozi omenjeno lesico slediti.
Pisatelj je bil preroški, vsekakor pa bistroumen. Res so se rojne čebele tega zavedle in po daljšem času, celo treh let, opustile vračanje v panj k matici, ki ne more iz njega, ter »obsedele« na drevesu v jalovem upanju, da bodo same lahko vzredile novo matico…
Epilog
Ozrimo se še enkrat na očarljive podobe in prisluhnimo ponovno ob koncu besedam učenjaka, ki nam je umetniško odstiral zavese v življenju čebel:
»Čebele prikazujejo v organizaciji svoje družine in v osnutku svojega domovanja neko stopnjo razumnosti (inteligence), ki nas tem bolj preseneča, čim natančneje jo motrimo. Nravnost (morala) čebelje družine je v nekem oziru vzornejša kot v človeški družbi: nesebična požrtvovalnost in zavest ter izvrševanje dolžnosti so pri delavkah do popolnosti razvite lastnosti; vse njih življenje je zgolj stroga služba in neprestano žrtvovanje v prid čebeljega rodu. Toda ta morala je enostranska, ker se mora zaradi nje vsaka posamezna čebela odreči svobodi in individualni sreči. Sicer pa je panj naravnost vzorno urejeno občestvo socialnega sožitja tisočev bitij okoli matice…«.
»Poleg velikih vidnih pojavov njih udejstvovanja in urejenosti njih domovanja vemo presneto malo o teh bajnih hčerkah boga Aristaja (tudi zaščitnika čebel). Čim dalje se z njimi pečaš, tem bolj se zavedaš, da še zdaleka nisi prodrl v globino njih resničnega bistva«.
Tu pa smo pri samem bistvu človekovega odnosa do čebel in vsega drugega. Neznansko nas privlači in celo obseda odkrivanje neznanega in reševanje ugank. Ko pa najdemo rešitev, nas ta sicer zadovolji, ne pa poteši. Želimo si novih in novih ugank. In teh najdemo neizčrpno ko opazujemo in razmišljamo o skrivnostih življenja naših priljubljenih čebel.
****************************************
VIRI
• Belgijski leposlovni pisatelj in mnogostransko izobražen mislec, Nobelov nagrajenec svetovnega slovesa Maurice Maeterlinck je podaril človeštvu knjigo : "Življenje čebel", 1901, ki je "pesniško navdahnjen opis čebeljega življenja, prepleten z modrimi razmišljanji o smotrni urejenosti čebelje države", kot pravi Josip Wester v predgovoru k slovenskem prevodu in priredbi te knjige, 1929. Največ priznanja in slave je avtorju prinesla prav ta knjiga.
• Anton Janša: "Pogovor o čebelnih rojih", (prevod in dopolnitve: Peter Pavel Glavar, 1776, jezikovno posodobil: Stane Mihelič), v knjigi: "Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu", Martin Mencej, 1976. ( str. 107: Kako poteka rojenje: Kadar se roj ravno odtrga iz panja, uderejo čebele v naglici iz njega, druga čez drugo hiti ven, tekajo skozi žrelo, kakor da bi jih kdo usipal, druga prehiteva drugo in se prekucujejo, zakaj vsaka hoče biti prva, tako da je žrelo zanje premajhno...").
• Sodobno čebelarstvo-teoretični in praktični del, 1955, (str. 171, ..."Brezglavo se mečejo v zrak in s silno brzino švigajo sem ter tja. Njih let riše v nebesno modrino temnikaste vijuge, ki se prepletajo in spletajo v mrežasto tančico. Tančica plahuta nad vrhovi dreves, se zgrinja in razgrinja, postaja manjša in gostejša..."
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 07 Feb 2013 10:40 Naslov sporočila: |
|
|
Najprej bi rad povedal, da ne gre za to a se kdo preda ali ne. Vaše pisanje mi je pač dobra iztočnica pri mojem razmišljanju kako priti do čimbolj sonaravnega čebelarjenja. Ni moj cilj da bi se vi strinjali z menoj, ali pa jaz z vami. Konec koncev ste nekje zgoraj zapisali, kako malo še vemo o čebelah.
Moram pa takoj povedati, da bi raje videl da vi kar na glas poveste, oziroma brez oklepajev zapišete to kar mislite. Đabe nam vaša podpora, če pa v skoraj vsakem postu napišete kako zelo dvomite v to, da je naša pot pravilna. Recimo vaš zadnji tak stavek "do dosege polne samoobrambe čebel v neki, očitno pri nas zelo oddaljeni bodočnosti ali celo nikakršnji".
Će vi mislite, da je to lari fari, ni problem, eno tako mnenje nas ne bo spravilo na kolena. Ampak ne v oklepajih, povejte, napišite to brez oklepajev.
Pravite da " Navaja avtoriteto nekega srbskega čebelarja, ki pravi v citatu samo to, da je v koših »lahka bitka z varojo« - ne pa, da bitke sploh ni! Tu je zame hakeljc!
Za mene je Miloš Milosavljevič mnogo več ko samo nek srbski čebelar. In v čem je tu hakeljc? Pravite, da je samo naravno rojenje premalo. Seveda je premalo in to vemo vsi, vendar je eden od pomembnih kamenčkov do končnega uspeha. Ni prav da vzamete vsak ukrep, ki se ga lotevamo ali pa nameravamo lotiti, iz konteksta vseh ukrepov, ki jih je treba izvest. Naravno rojenje je premalo, brez njega pa tudi nič ne bo. Tako jaz vidim stvar.
Sicer pa ste to tudi sami napisalu:
"
Rojni akt
Z rojenjem se po naravni poti razmnožujejo čebelje družine kot celostni organizmi. Razmnoževanje posamičnih bitij in sestavljenih organizmov, kot so čebelje družine, pa je temeljni zakon obstoja našega stvarstva. Čebelje družine si z rojenjem skušajo zagotoviti varnost pred izumrtjem in z njim osvajajo nova območja medenih virov za prehranjevanje. "
Tu je temelj vsega, temelj obstoja našega stvarstva. In kaj delamo s preprečevanjem naravnega rojenja? Odgovor je enostaven
rušimo temelj obstoja
Ampak čebelarjem je to dejstvo, to vedenje o nujnosti naravnega rojenja dobro samo tedaj ko ga vpletajo v pravljice, ki jih razlagajo vnukom, v resnici pa se ne menijo zanj, celo se mu posmehujejo. Zakaj sem potem že tolikokrat prebral na raznih forumih, da je rojenje sramota za čebelarja.
Pravite, da si z naravnim rojenjem čebele tudi zagotavljajo nova območja medenih virov za prehranjevanje. Točno to, osvajajo nove prostore. Pa je to možno z umetnim razrojevanjem. Po moje nemogoče. In to je nov brutalen poseg v temlje obstoja stvarstva.
Nekoč je bilo mnogo več prosto živečih družin v naravi. Naenkrat je prišel šok v obliki onesnaženja okolice in prihoda varoje. In modernih panjev, ki omogočajo umetno razrojevanje. Od takrat naprej čebela več nima možnosti pokazati česa je sposobna. Ker sme po svoji volji samo še leteti po med za svojega gospodarja. Vse ostalo je vzel v roke čebalar.
Tako nekako jaz vidim stvari. Mogoče se pa motim.
Sicer ste pa v zgornjem postu, dveh napisali mnogo lepih stvari. Dajmo čebelam omogočit da tako tudi živijo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 11 Feb 2013 14:52 Naslov sporočila: |
|
|
Moji dvomi in obeti
izvirajo predvsem iz neučakanih pričakovanj potrdilnega rezultata samoobrambnih sposobnost čebel proti varoji v našem okolju.
Istok – »Klopotec« mi pove, kar mi gre in kar mi ne gre:
| klopotec je napisal/a: | »…ne gre za to a se kdo preda ali ne…. Ni moj cilj da bi se vi strinjali z menoj, ali pa jaz z vami….«
»…Za mene je Miloš Milosavljevič mnogo več ko samo nek srbski čebelar…«
»…Moram pa takoj povedati, da bi raje videl da vi kar na glas poveste, oziroma brez oklepajev zapišete to kar mislite. Đabe nam vaša podpora, če pa v skoraj vsakem postu napišete kako zelo dvomite v to, da je naša pot pravilna. Recimo vaš zadnji tak stavek "do dosege polne samoobrambe čebel v neki, očitno pri nas zelo oddaljeni bodočnosti ali celo nikakršnji"….
»…kaj delamo s preprečevanjem naravnega rojenja? Odgovor je enostaven
rušimo temelj obstoja našega stvarstva…«
»…Tako nekako jaz vidim stvari. Mogoče se pa motim…«
»…ste pa v zgornjem postu, dveh napisali mnogo lepih stvari…« |
Jernej pa je pred časom sporočil:
| JernejM je napisal/a: | | »…Marjan D. mi je v mailu napisal, da bom morda kmalu videl, kako pri nas deluje metoda samoobrambe čebel proti varoji, in da je vse drugo bolj postranska čebelarska zadeva v tem času…« |
V teh citatih, ki sem jih navedel iz zadnjih odzivov v forumu je moj »hakeljc« in jedro nekega nerazumevanja ter mojih dvomov v uspešen izidi teh prizadevanj po samoobrabni sposobnosti čebel proti varoji. Bom skušal pojasniti.
Še prej bi želel, da se kdo konstruktivno spotakne tudi ob predstavitvi moje metode (variante) nekemijskega pristopa za reševanje čebel pred varozo. Več ljudi, več ve! Saj ta forum vabi k enakopravnem sodelovanju in razgljabljanju o najrazličnejših metodah nekemijskega pristopa. Saj poznate že skoraj vso čebelarsko teorijo in lahko kaj rečete tudi za »moj« način nekemijskega boja proti varozi, čeprav ga ne mislite prakticirati, sploh pa ne v žnideršičih..
Negodovanju je včasih lahko povod tudi napačno prebrana beseda. Istok se huduje, da se vendar ni in se ne misli predati (vdati se, izobesiti belo zastavo), kot zmotno bere mojo besedo. V resnici pa sem zapisal, da naj se ne da (da se naj ne pusti prepričati drugače, naj vstraja…; ne pa, da naj se vda ali preda)! Seveda jemljem to za očitni kolegov »lapsus linguae« (pomota jezika ali branja) in nič drugega.
Ker gospoda Milosavljevića iz Srbije in njegovih čebelarskih prispevkov res prav nič ne poznam, ker ne prebiram tujih časopisov in forumov, mi je pač ušla tista neprimerna beseda »nek«, za katero se opravičujem prizadetim!
Nikakor ne želim nikdar z mojimi razmišjlanji koga užaliti. To pa si seveda želim tudi v obratni smeri, se razume! Vsi skupaj se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da popolna odkritost in »resnica« vsakega posameznika tudi v prijateljskem razgovoru včasih ni prijetna. Torej, ponovim že »stotič«: sem za stvaren, živahen, duhovit, odkrit in nežaljiv razgovor, ki je značilen za ta forum. Ali pa ga več ne bo (z moje strani)!
Kje pa tičijo moji pomisleki in pripombe na vašo, sicer izredno vabljivo, domala idealno smer reševanja čebel pred varojo?
• Prvo je to, da se tako počasi in nespretno odvijajo pri nas ti preizkusi tujih, menda povsem uspešnih metod, ki jim pa moramo verjeti na »častno besedo« – saj si naš čebelar ne more privoščiti biti celo sezono prilepljen na tako oddaljenega tujega čebelarja, da bi mu stalno gledal pod prste, kaj v resnici počne s čebelami in varojo, da žanje tak uspeh. Saj samo kratek obisk pri njihovih čebelah in čebelarjih nikakor ne bi bil zadosti!
Zakaj ne povzamete od vzornikov iz drugih kontinentov in držav vsaj za začetek tako metodo, ki je najhitreje ponovljiva? Recimo od našega najbolj (za moje pojme) zaupanja vrednega vzornika in rojaka Francelna iz Kanade? Ne bom te njegove metode tu ponavljal, saj sem jo že povzel po svojih močeh na vašo prošnjo v forumu po zapisih in inštrukcijah rojaka - ampak uresničljiva bi bila morda že v enem letu ali dveh! (brez novih konstrukcij panjev itd, s čebelam, ki so pri roki). Pri tem ni z moje strani nobene sodbe o »lari-fariju« te metode ali nekem lažnjivem upu! Samo popolnoma ne razumem nekaterih stvari pri tem postopku. Ponavljam, da srčno želim, da bi ta metoda bila uspešna tudi pri nas! Kljub vsem neznankam in pomislekom! To je kandidatura za »Nobelovo« čebelarsko nagrado!
• Drugo - zakaj pa imam nekatere svoje pomisleke ob tej »samoobrambi« čebel? Zato, ker sem že velikokrat pri čebelah doživel presenečenja, da se je lepo zamišljena metoda skazila. Če ne takoj, pa čez par let (zanimivo, da skoraj vedno čez tri…?)!
Moje dileme ob sedaj prakticiranih samoobrambnih metodah, ki izhajajo od vzornikov (npr. Francelna, saj o tem z njim osebno večkrat razpravljava) se tičejo:
- drugih pasem ali mešank čebel,
- drugih naravnih okolij,
- popolne izolacije od drugih (»industrijskih«), z varojami okuženih čebelarstev,
Pa tudi težko pojmljivo:
- sorazmerno močno in pogosto njegovo dodajanje (mešanje) in nadomeščanje »industrijskih« čebeljih družin k že regresiranim, skupaj z njihovim »industrijskim« velikoceličnim satjem – brez zlih posledic na metodo,
- nepojasnjen izostanek toplotne regulacije čebel samih v čebeljem zalegalnem gnezdu - pri oblikovanju nekoliko drugačnih pogojev termodinamike pri metodi nekoliko zoženih medsatnih ulic in večji gostoti zalege v zmanjšanih celicah, kot eden glavnih vzrokov, neugodnih za razvoj varoj (zakaj čebele v teh primerih ne uravnajo temperaturo po njihovih zakonitostih??),
- gradnja naravnega satja z nekoliko manjšimi celicami z zadostnim samoobrambnim protivaroznim učinkom regresirane čebelje družine tudi na običajnem satju , npr. v satnikih LRin tudi v običanjih panjih LR (ali katerih koli panjih), ne le na »globokih« satih,
- da »stvar pri Francelnu deluje kljub občasnim posegom v gnezdo, preprečevanju rojenja, krmljenju s sladkorjem (ledencem) in kar je še nujnega za ohranitev čebelje družine,
- protivarozni učinek nenavadno močne, izjemne psiho ali bioenergije čebelarja pri kontaktih z živalmi – kar je tudi po debati s Francelnom morda glavna terpevtska učinkovina v njegovem primeru?!. Saj ob njegovem duševnem stanju varoj pri njegovih čebelah sploh več ne išče, jih ignorira – in pri tem uspeva! Žal ta zmožnost ni vsem dana ali priučljiva?!…
Ob vsem tem pa obstaja v mojih možganih še bolj »tečno« vprašanje, ki se glasi:
Ali lahko pride do nezaželjenega prilagajanja (selekcije) varoj na njihove nove ali obnovljene življenske potrebe in pogoje?!
Zakaj se pa ne bi varoje, kot vsa živa bitja, prej ali slej, spremenjenim okoliščinam prilagodile (z enostavno odbiro (selekcijo) na primer v prav tako za čebele pogubno razmnoževanje»manjših in prilagodljivejših varoj« primernih za vstop v nekoliko manjše, bolj ogrevane čebelne celice itd? Kaj pa nato, saj smo takrat skoraj na istem, kot sedaj!?
Saj tudi mene nekoliko skrbi, da bi se kaj nekoliko podobnega zgodilo tudi pri moji prakticirani metodi lovljenja varoj v matični izolator s satom trotovine? Da bi se pričele na sploh bolj razmnoževati varoje, ki jih v zadostni meri ne bi več ulovil v izolator sredi gnezda, ker več kot mesec dni ne bi šle v pokrivajočo zalego…? No ja, tudi to bi morda za silo šlo, ker bi bilo razmnoževanje varoj tudi tako bistveno zmanjšano!?
Ne skrbi pa me pri moji metodi toliko, da varoje, ki se izlegajo ali so že prej na čebelah, ne bi v zadostni meri šle v edini pokrivajoči sat trotovine v izolatorju. Saj vemo, da varoje iz celic »jezdijo« izlegajoče čebele, ki imajo med prvimi dolžnostmi nalogo dojilj in poiskati kjerkoli v panju žrke čebelje zalege in jih krmiti s čebelnim mlečkom (po mojem mnenju ne matičnim mlečkom, ki je rezerviran v bistvu le za razvoj čebelnih žrk matice!). Tako jezdeče pridejo varoje zlahka in po »planu« do zalege pred pokritjem, četudi je ta zalega v panju bolj oddaljena. Ker pa je pri meni izolator sredi gnezda, pa še toliko hitreje in lažje!
Blagor Francelnovimi čebelami pravim, ki so z varojo in vsemi temi pomisleki opravile! Kdaj bodo naše? In še prej mi?
Žal pa se moja logika upira tudi stališču, ki ga navaja ljubitelj čebel Istok, velik pristaš rojnega čebelarjenja. Da namreč tisti čebelarji, ki z neizpodbitnimi razlogi preprečujemo (odstranjujemo vzroke za) nezaželeno rojivost čebel, rušimo temelje obstoja čebeljih družin? Če bi to držalo, bi morali biti, že zato, kmalu od uvedbe premičnega satovja brez čebel – pa mislim, da je prav obratno. Saj ste opazili razliko v pojmih: eno so nezaželjeni, drugo pa zaželjeni roji!
Sem že nekje pofilozofiral, da so tudi čebele za ljudi potrebne in koristne »domače« živali. Tako, kot druge udomačene živali, tudi čebele človek egoistično prilagaja svojim potrebam. Kateri drugi domači živali pa prepuščamo večjo ali celo vso svobodo, kot čebelam? Saj bi potem ne bile več domače, temveč spet divje…
Še vedno mislim, da ni nič narobe, če vsak pove svoje mneje, lahko tudi zgrešeno. Errare humanum est »motiti se, je človeško« – da zaključim spet z latinskim pregovorom v prevodu, ki sem se ga zapomnil iz šolskih klopi od profesorja, ki je bil takoj po vojni eden od »premeščenih« kolegov na zakotno jeseniško gimnazijo in tudi pri pouku ni mogel iz kože pristnega humanista. Ali bolj po domače: Kolikor ljudi – toliko čudi. Tudi v pogledu, kaj se pri čebelarjenju spodobi in kaj ne. Mislim ta hip na tista mnenja o rojenju. Tudi tista, ki sem jih jaz v prejšnjem prispevku v veliki meri povzemal iz literature. Namreč, sem prepričan, da dandanes le čebelarji (tudi z omejevanjem ali preprečevanjem rojivosti) zagotavljajo čebelam varnost pred izumrtjem. Kako čebelarji poskrbe za dobro čebel, rastlin in čebelarja brez rojenja, pa je dokaz, da jih goje tudi v najbolj odmaknjenih in čudnih krajih (sredi mest…) in jih prepeljavajo na območja z izdatnejšimi medenimi viri. Na Slovenskem nekdaj predvsem na ajdova pasišča – še celo jaz, kot mulc, z vozičkom k njivam z ajdo.
K starejšemu Jernejevemu zapisu mojih besed pa seveda nimam kaj komentirati, razen to, da so še v veljavi – upam, da se mi bo uresničila napoved, da bomo kmalu videli rezultate naših prizadevanj. Zelo si želim ugodnih, navzljic mojim pomislekom!
Istok, hvala za poklon v na koncu Tvojega zapisa. Konec dober – vse dobro!
Čebela iz bakrene pločevine – na moji domači polici – da ja ne bo zadnja preživela v naši lepi domovini, polni grdih strupov vseh vrst. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
tedi
Pridružen/-a: 24.10. 2011, 20:41
Prispevkov: 1858
Kraj: logatec
|
| Objavljeno: 11 Feb 2013 15:35 Naslov sporočila: |
|
|
To, pa je prispevek, ki bo pomagal, da naše ljubljenke končno odrešimo varoe. 
_________________
Naj medi. Lepo vas pozdravljam, Tadej U. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 11 Feb 2013 17:04 Naslov sporočila: |
|
|
Meni se zdijo vprašanja in dileme zelo na mestu. Predvsem glede pasme čebel in glede tipa panjev.
V svetu delajo brez problemov z varojo, predvsem v državah Južne in Srednje Amerike, kjer imajo afrikanizirano čebelo. Povsod s klasičnimi panji, satnicami in brez satnic.
Če gledamo tudi Dee Lusby, dela v navadnih LR panjih,... Čebelari pa v Arizoni, ki je zasedena z afrikanizirano čebelo. Prav tako razni EU predavatelji, ki delajo brez tretiranj, omenijo nekje čisto ob strani, da so njihove čebele križanci med buckfaško čebelo (ta ima precej afriških korenin) in afrikanizirano čebelo.
Da se tudi s selekcijo na izoliranem območju, z našimi čebelami. Izgube so pa okrog 90%. Ko je linija stabilizirana je ok. Spet so bili poskusi narejeni s čisto "konvencionalnimi" panji.
V tem se z Marjanom zelo strinjam, da je ključna čebela, ki se lahko sama očisti, in ne tip panja. Če gledamo čisto praktično. Če zadeva ne bo uspešna v obstoječem sistemu čebelarjenja, je nesmiselno karkoli delati na tej metodi in je potrebno iti z raziskovanjem dalje.
Če se motim pa še toliko bolje. Pri razvijanju tako delikatnih metod je potrebno upoštevati in premleti prav vse pomisleke. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 12 Feb 2013 09:04 Naslov sporočila: |
|
|
Tudi se jaz strinjam da je važna čebela in da glede na vrsto čebele moramo iskati način samoobrambe. Potem pa so tu še panji, pa tehnologija dela, pa selekcija in tako naprej. Ravno zaradi tega ni mogoče enostavno kopirati Franca, njegovega načina. Ker on pa je dodal še "duh čebelarja". Tega pa sploh ni mogoče kar prekopirati. No vsaj meni to zagotovo ne bi uspelo.
Zato se mi v tem pogledu zdijo vaši napotki g. Marjan take narave, da jih jaz ne morem uporabiti.
Poleg tega pa imava zelo različne poglede na pomen nekih naravnih ciklusov in je nadaljevanje v tem načinu skoraj brez pomena.
V bistvu sem jaz navedel kaj in kako mislim početi in to pač moram dati skozi. Verjamem da bo uspelo, nikakor pa ne mislim hiteti. Bom kar potrpežljiv. Čebele za moje (materialno) preživetje niso pomembne, morda pa jaz lahko kaj doprinesem k njihovemu preživetju.
Bom probal pripet eno lepo sliko, ki lepo kaže kako za kaše ni potreben nadstrešek - čebelnjak. Celo boljše je po mnenju izkušenih, da stojijo na prostem. Po moje so tako bolj izpostavljene kozmičnim silam (Marjan se bo zdaj malo nasmejal).
Sam bom imel nekaj družin na prostem nekaj pod streho in primerjal.
Hvala Marjan za debato v kateri ste napisali mnogo koristnih informacij, na veliko sliko pa pač gledava različno in tako je tudi prav. Veliko uspeha. Pa saj vam že sedaj dobro uspeva.
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 12 Feb 2013 09:05 Naslov sporočila: |
|
|
| Ni mi uspelo nalepit večje slike. tisti črni stožci so vrškare. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Marko
Pridružen/-a: 03.06. 2011, 13:00
Prispevkov: 4813
Kraj: Logatec, čebele na 470 do 570 m n.m.
|
| Objavljeno: 12 Feb 2013 09:56 Naslov sporočila: |
|
|
| Electric Wizard je napisal/a: | | Meni se zdijo vprašanja in dileme zelo na mestu. |
Tudi meni. Še več: nujno potrebna so, da si vedno znova in znova bistrimo sliko in iščemo odgovore.
Blagor tistim, ki jih že imajo in prakticirajo.
Tu bi samo še enkrat ponovil že povedano: do čebel, ki bodo "same" opravile z varojo (beri: brez kemije in v mojih očeh tudi brez "trotovinastih pasti" oziroma izrezovanja trotovine), vodi gotovo več poti.
Mene za razliko od večine kolegov tu regresija (majhne čebele) ni navdušila in ubiram pač drugo pot - slediti skušam Brndušićevemu načinu, ki pri njemu deluje z našo čebelo (sivko) in tudi v čisto standardnih LR panjih.
Nekatere stvari, koraki na tej poti, mi še niso dovolj jasni, da bi jih razumel, nekatere (npr. izbira optimalne lokacije za postavitev panja) so mi tudi nedosegljive, ker pač ne obvladam iskanja energij z bajalico.
Vem pa nekaj: potrebnih je kakih 5 let, da se zloži vse skupaj. In še nekaj sila pomembnega je tu: manjka mi klasične čebelarske prakse, ki bi mi recimo lani pozno poleti in jeseni povedala, da čebel ne gre zatrpati tako močno s hrano. Take prakse, kot jo ima npr. Tadej  . Potiho upam, da ne bo šel v Kanado še tako kmalu  .
| Marjan je napisal/a: | | Žal pa se moja logika upira tudi stališču, ki ga navaja ljubitelj čebel Istok, velik pristaš rojnega čebelarjenja. Da namreč tisti čebelarji, ki z neizpodbitnimi razlogi preprečujemo (odstranjujemo vzroke za) nezaželeno rojivost čebel, rušimo temelje obstoja čebeljih družin? Če bi to držalo, bi morali biti, že zato, kmalu od uvedbe premičnega satovja brez čebel – pa mislim, da je prav obratno. Saj ste opazili razliko v pojmih: eno so nezaželjeni, drugo pa zaželjeni roji! |
Nekaj besed sem poudarjeno označil jaz in ne gospod Marjan !
V mojih očeh pravzaprav smo brez čebel. Tu je seveda treba nujno dodati pridevnik ZDRAVIH. Da ne bo pomote: ne zgolj zaradi čebelarske kemije in prakse, ampak zaradi silnih sprememb v okolju. Po eni strani gromozanskih obremenitev, po trudi pa silnega opustošenja.
Morda se sliši pretirano, a gospod Marjan se bo gotovo spomnil podob 'moje dežele' iz svoje mladosti, biotske pestrosti, sonaravnega kmetovanja (beri:uporaba zdrave kmečke pameti) itd. .
V mojih očeh - to vedno znova dodajam je težko govoriti o nezaželenem in zaželenem rojenju. Nezaželeno je lahko zgolj za čebelarja. Lahko, da čebelarjevo ravnanje povzroči rojenje, ki ga sicer ne bi bilo, a to je že druga stvar.
Za Istoka pa je gotovo večina rojev "zaželenih" - tu imam v mislih seveda tiste, do katerih pride po naravni poti.
Vedno znova in znova se mi poraja vprašanje: ali še vedno zmorejo živeti, obstati same? Čebele namreč.
Veliko odgovornost smo ljudje prevzeli tisti trenutek, ko smo vtaknili čebele v panj. In vedno bolj (večinoma) pozabljali nanjo, ko je v ospredje prišla količina medu, CP, propolis ... Denar torej.
Če je kdaj bil čas za skromnost, potem je to gotovo zdaj.
Na vseh področjih. Človek bi moral postati bolj pohleven, prisluhniti in se ozreti naokoli, spregledati.
Pot, po kateri gremo, je slepa ulica. Ali pa se konča z jamo, iz katere se bo težko skobacati.
Optimistični pozdrav vsem. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 12 Feb 2013 11:23 Naslov sporočila: |
|
|
Jaz bi rekel Marko, da tudi ti vključuješ regresijo, ne postavljaš pa je v prvi plan. Tudi Brndušičeve čebele so na manjših celicah kot čebele večine drugih čebelarjev. Takoj ko več ne uporabljaš satnih osnov si na poti regresije. In takoj, ko več ne tretiraš, ali ne tretiraš intenzivno, si tudi na poti selekcije. Ker imaš velike izgube in ti ostanejo samo najboljše. In to seveda traja.
Na koncu pa si napisal najpomembnejše. Postati pohleven, skromen, ustaviti se in pogledati stvar v miru. Primerjati kaj se dogaja v naravi in kaj počnem jaz. Potem pa sprejeti odločitve in po možnosti z njimi ne gnjaviti drugih.
Držite se vsi, kar nas še je. Komaj na začetku smo. Stvar se ni zapacala v dveh letih in je v dveh letih tudi ne bomo rešili. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 12 Feb 2013 14:56 Naslov sporočila: |
|
|
| Marko je napisal/a: | Vem pa nekaj: potrebnih je kakih 5 let, da se zloži vse skupaj. In še nekaj sila pomembnega je tu: manjka mi klasične čebelarske prakse, ki bi mi recimo lani pozno poleti in jeseni povedala, da čebel ne gre zatrpati tako močno s hrano. Take prakse, kot jo ima npr. Tadej . Potiho upam, da ne bo šel v Kanado še tako kmalu .
. |
Za to bi v prvi vrsti predlagal biblijo slovenskega čebelarstva: Sodobno čebelarstvo 2. Ta je res brez konkurence daleč pred vsemi knjigami, ki so izšle v slovenskem jeziku. Če je katera "must have" v zbirki je to ta.
Potem pride v poštev še Zdešarjevo pisanje o trietažnih panjih v knjigi Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje, kjer je lepo opisana uporaba dvonakladnega plodišča in pomen naravnih zalog hrane. V Slovenskih čebelarjih je vredno prebrati mesečna navodila za AŽ panj iz let 2004 do 2007.
V tujih jezikih je zelo primerna Umeljičeva knjiga Pčelarstvo in Ulzeva knjiga Erfolgreiche Imker.
V teh knjigah in revijah je res opisano bistvo na dolgo in široko, tako, da tudi začetnik razume kaj se dogaja. Drugje manjka precej ključnih podatkov.
Ko obvladaš enkrat biologijo in opazovanje čebel, usklajevanje z naravo, potem tudi vključitev biodinamičnih principov ni nikakršen problem oz. je samo še tista pika na I, ki nadgradi čebelarjenje na tisto pravo raven.
Nazadnje urejal/a Electric Wizard 16 Feb 2013 09:56; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 13 Feb 2013 15:10 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Kako je z (mojimi) ljubiteljskimi donosi medu?
Čim manj se bom spuščal v neproduktivne razprave – komentarje, kaj je komu všeč in komu ni. Pisal bom – če mi bo dovoljeno – o mojih čebelarskih izkušnjah in vizijah. Tudi na vprašanja bom rad odgovoril.
Sedaj pa o moji drugi tematiki.
Vsak čebelar ima svoj način čebelarjenja in svoje kriterije koristnosti ukvarjanja s čebelami, na katere prisega, čeprav vsako leto vsaj nekoliko spremenjene. Pa se zadržim sedaj zgolj pri kriteriju medonosnosti (tudi za tiste, ki (še) nič ne jemljejo čebelam in od njih ne živijo, bo to-le morda poučno branje sredi zime!)
Trdno sem prepričan, da z nobenim drugim ukrepom ne dvignemo "produktivnost", to je donose medu pri čebelji družini bolj, kot z uvedbo boljše tehnologije (dobrega načina čebelarjenja)! Iluzorni so po mojih izkušnjah poskusi z maticami - "medarkami", ki naj bi že same po sebi povzročile obilico medu v panju in v čebelarjevih posodah!
"Medarski" način (tehnologija) čebelarjenja ima po mojih izkušnjah naslednja temeljna pravila:
• Izbor panja z neomejeno ali vsaj zelo veliko prostornino (lahko sicer izbiramo med našimi domačimi velikoprostorninskimi skladovničnimi panjskimi sistemi ali uvoženimi nakladnimi).
• Omogočanje družini, da se maksimalno in hitro razvije do maksimalne moči (čebelnosti) - pri AŽ dvoetažno prezimovalno in zalegalno gnezdo na 18 - 20 AŽ satih.
• Postopno večanje panjske prostornine na višku razvoja družine vsaj za polovico prostornine gnezda (plodišča), še bolje pa za celo plodišče in več (na pr. pri AŽ maksi načinu s šestetažnim "trojčkom" lahko praktično čebelarimo kar s štirimi mediščnimi etažami poleg dveh plodišč!).
• Zagotoviti na vsak način nerojno stanje v družini.
• Ne nazadnje, celo čisto spredaj, zagotoviti zadovoljivo zdravje družine.
Slaba tolažba nekaterih čebelarjev je ugotavljanje, da kakšna manj močna družina prinese več medu, kot najmočnejše. Treba je računati in primerjati povprečja in videti razloge za moč ali ne-moč!
Tudi pri čebelarjenju s super močnimi družinami v neomejeno veliki panjski prostornini obstajajo razlike v donosih med posameznimi družinami. Pri medsebojni primerjavi povprečnih donosov med čebelarjenjem v panjih z manjšo prostornino in čebelarjenjem z veliko ali celo neomejeno prostornino pa so dokazane velike - celo večkratne - razlike v korist najmočnejših družin v velikoprostorcih!
Kot ljubiteljski mali čebelar, kar nas je večina čebelarjev, se zadnja leta prav "trudim" zmanjšati število pridobitnih družin, da ne bi pridelal preveč medu! Kako neumno čebelarsko razmišljanje, mar ne?! Res pa je »čudežno«, da sem doslej z zmanjševanjem števila pridobitnih čebeljih družin uspel samo približno ohraniti količino iztočenega medu, ne pa to količino bistveno zmanjšati. Kar sem še pred leti pridelal v povprečju s 15. AŽ panji, sem pridel s 5. AŽ panji v "maksi" velikoprostorninski rabi. Očetovo povprečje s "klasičnim" načinom čebelarjenja v AŽ panjih z mučnimi prevozi na Pokljuko (gozd) in na Dolenjsko (ajda), je bilo medu blizu slovenskega povprečja: okoli 10 kg na pridobitno družino v istih panjih in na istem mestu, kot čebelarim sedaj jaz. Moje 30 letno(!) beleženje povprečja iztočenega medu kaže okoli 35 kg na pridobitno družino na "zakladni" način. Odkar sem odkril in uporabljam "maksi" način čebelarjenja, pa je povprečje zadnjih beleženih 8 let naraslo na okoli 44 kg. V najboljšem letu 1989 pa v povprečju celo preko 70 kg na eno družino. Kolikor mi je znano lahko s takimi donosi v velikoprostorninski rabi AŽ-panjev konkuriram vsem našim čebelarjem na mojem, prav nič posebno izrazitem medonosnem območju, celo večini tistih, ki prevažajo z velikim trudom na najizdatnejše paše izven tega območja.
Izrednega pomena pa je v naših krajih tudi velikansko nihanje možnega donosa medu. Iz spodnjega diagrama se vidi, da je bilo v prikazanem obdobju 32 let kar 10 let z s povprečnimi donosi iztočenega medu izpod 20 kg.
Let blizu zabeleženega vseletnega povprečja donosa med 30 in 40 kg iztočenega medu pa je bilo 8.
Visoko nadpovprečno donosnih let med 60 – 70 kg (»ko je medil vsak štor«) pa je bilo v tem obdobju le 4.
Iz tega sledi ugotovitev, da je v tem (mojem) pašnem območju le malo izjemno dobrih in razmeroma veliko zelo slabih čebelarskih (medovitih) letin. Kljub temu pa kaže dolgoletna statistika v povprečju kar dobre pašne razmere! Upam trditi, da se pri nas da skoraj vsepovsod uspešno čebelariti!
Pojasniti moram tudi okoliščino, da sem v zadnjih letih ( ko sem prenehal beležiti donose iztočenega medu) popolnoma spremenil odnos do hrane, ki jo puščam čebelam za zimo. Prepuščam jim namreč zaradi več razlogov vse medene zaloge, ki jih nakopičijo v dvoetažnih plodiščih (gnezdu). Večinoma jim skoraj zadoščajo, če je bila sezona kolikor toliko medovita. Ob bolj revnih sezonah pa moram seveda čebelam po iztočenju medišč (če je sploh kaj tam) dati nadomestno sladkorno klajo. Pri meni tudi zato, da lažje prebijejo zimo brez otrebilnih dni v dokaj senčni legi čebelnjaka (ki pa je pri hiši!) in razmeroma visoki nadmorski višini 550m n. m. v alpskem svetu.
Razlogi za to mojo spremembo mišljenja in delovanja pri jemanju medu so povezani z mojim osebnim »razvojem« v psihofizičnem in čebelarskem smislu. »Tempora mutantur et nos mutamur in illis« – časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.
Kaj pa lahko iz vsega povedanega in prikazanega izluščijo tisti, ki od čebel nič ne jemljejo, samo gledajo jih zaenkrat od zunaj?
Takole bi rekel. V mojem pašnem okolju, ki pa v velikem delu Slovenije ni tako osamljeno, se očitno vrste zelo slabe pašne prilike vsaj vsakih 5-7 let. V teh letih čebelje družine ne naberejo niti za preživetje preko zime. V naravi bi takrat pomrle od lakote, če ne bi imele morda še zalog medu iz prejšnjih let. Torej bi preživele le nekatere stare družine z veliko satja v velikih votlinah, vse druge, z roji vred, pa bi bile fuč! Na ta način se bi morda čebelji rod vendarle ohranil, vsaj v embrionalni velikosti. Kot rečeno, v tem času bi preživele samo tiste družine z zadosti hrane. Kaj pa varoza? Če ne bi bile te divje živeče čebele po čudežnih poteh narave odporne proti posledicami teh zajedalcev, bi pa tudi zato šle po gobe! Še prej!
Tako jaz gledam in razmišljam na splošno o vlogi človeka, ki često nespametno ruši, pa tudi zna graditi – ohranjati življenje. Svoje in živalsko. Ni vse tako črno – belo!
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 16 Feb 2013 16:02 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Protivarozna (RUDIJEVA W) ali katerakoli »dimnična« –metoda, v AŽ-maksi panju (»trojčku«)
Ne slepimo se, da se pri čebelarjenju poleg duhovnih užitkov ne veselimo tudi medenih. Najlepše je imeti oboje! Torej z zdravimi čebelami do vseh teh radosti!
Ena od možnosti, kako je tudi z navadnimi, skladovničnimi AŽ panji v čebelnjaku (po AŽ-maksi metodi) mogoče prakticirati metodo sonaravnega (protivaroznega) čebelarjenja, ki je prikazovana doslej kot metoda, uresničljiva le v nakladnih panjih.
Jernej M je pred meseci podrobno predstavil v tem forumu »Rudijevo M metodo«. V uvodu je zapisal:
| JernejM je napisal/a: | »…Rudi Pavlović je čebelar sredi tridesetih let, ki govori šest jezikov, živi v Ameriki in čebelari na hrvaškem otoku… Svojih selekcioniranih čebel že dolga leta ne tretira, kajti skozi dolgotrajen in težaven postopek jim je uspel pomagati, da so spet postale naravne in zato odporne na varojo. Kako to storiti, sedaj uči tudi nas. Uporablja metodo Oskarja Perona, ki pa jo je priredil za nekoliko manjše Warre panje v slabših pašnih pogojih. Pravi, da Oskar manjših panjev od LR ne sprejema.
Rudijeva/Oskarjeva metoda ni več klasični Warre sistem, se pa izkazuje za zelo učinkovitega v dveh stvareh; 1.: selekciji – vodenju industrijskih čebel nazaj k gradnji naravnega satja z ožjimi celicami v jedru gnezda, ter, 2.: v solidnem prinosu medu tudi tam, kjer paše niso idealne. Vse skupaj pa ne zahteva kaj dosti dela s čebelami. Takšna klima ugaja čebelam in odzovejo se s povečano vitalnostjo in odpornostjo na bolezni in škodljivce. …« |
Slika zgoraj: desno »Rudijev« original, levo, v moji skici, pa približno enako prostoren in razčlenjen sistem čebelarjenja v AŽ-maksi (trojčku),
***
V AŽ-panjih – kot skoraj v vseh drugih panjih, - se lahko enostavno (s »slepimi« sati ali pregradnimi ploščami) zoži vsako etažo (naklado) na poljubno število satov v posamezni panjski etaži, Tako visok panj lahko učinkoviteje obvlada enomatična družina na petih do sedmih satov v posamezni etaži in je bilo to v tem forumu že večkrat prikazovano.
Seveda je v tudi v dveh etažah zoženega zalegalnega gnezda možno urediti v posebnih satnikih in zoženih razstojiščih podobne razmere, kot v primeru z Rudijevimi »globokimi« sati. V vseh drugih etažah pa so seveda lahko prostograjeni sati, npr. v »mojih« tridelnih običajnih AŽ satnikih, če niso dovolj primerni kar navadni.
Namesto običajnih mediščnih AŽ-satov lahko uporabljamo tudi posebne, polovične AŽ satnike, ki jih po potrebi in želji za boljši izkoristek manjših paš ali pridobivanje sortnega medu, naležemo v vsaki etaži na enakega spodnjega.
Pozitivno pri AŽ sistemu je, kot vemo, da je čebelarju takoj dostopen in skozi zamreženo okence viden vsak sat v posamezni etaži, da je rokovanje s satom lahko, da je zaščita pred vsemi nevšečnostmi takega čebelarjenja optimalna, da omogoča hkrati idealen apiterapevtski program itd.
Na negativne AŽ stvari pa me boste morda spet opozorili, ker se jih ta hip ne spomnim. Oprostite!
Slika spodaj: Shematični prikaz zožene rabe AŽ-maksija – šestetažnega AŽ-trojčka.
Na levi risbi »A« prikazujem prerez skozi tak panj na višku razvoja, ko po moji »prehodni« protivarozni metodi dam matico za mesec dni v enosatni izolator na sat trotovine, kot sem že opisoval. V tem prerezu se še ne vidi panjska zožitev, ampak tipična vsebina satja skozi etaže in lega panjskega odprtega žrela. V spodnjo etažo dajem po potrebi medeno satje (tudi za spodbujevalno krmljenje)ali satje za shrambo in zaščito pred molji. V drugo etažo prestavljam pokrito zaleženo satje iz gnezda, ki je v glavnem v srednjih dveh etažah. V zgornjih dveh etažah pa je prostor za skladiščenje medu po naravnih nagnjenjih čebel. Ko je v času glavnih paš matica v izolatorju pri opravilih za lovljenje varoj, - kot sem že opisoval,- ni potrebna matična rešetka med zalegalnim gnezdom in mediščem
Na desni risbi »B« prikazujem razpored AŽ satov v zoženi rabi AŽ-maksija. V tem primeru je v vsaki etaži pet satov. Šesti sat je tako imenovani »slepi sat«, ki je navaden satnik, prekrit z obeh strani z lesonitno ploščo. V prazen prostor za temi slepimi satniki vstavim na tesno eno ali več blazin iz penaste gume. Pa imam na ta način poljubno širok panjski prostor, ki ga po potrebi širim ali ožim.
Ob dobrih pašnih razmerah pa gnezdo spustimo brez posebne škode in komedij za etažo niže, da pridobimo še eno, tretje, mediščno etažo. V tem primeru namesto srednjega, odpremo spodnje panjsko žrelo . Lahko pa seveda pustimo tako, kot je in samo razširimo posamezne etaže na več satov s pomikom ali odstranitvijo posameznih ločilnih pregrad.
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 20 Feb 2013 16:01 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Iznajditelji in posnemalci
Čeprav nerad in je proti mojim nedavnim napovedim*, bom le komentiral dva teksta izpred dobrega leta dni v tem forumu, ki zadevata bistvo mojega čebelarjenja in sem ju spet opazil šele sedaj, ko sem iz radovednosti brskal po tekstih različnih rubrik tega foruma. Objavljena sta namreč rubriki, ki jo običajno ne pregledujem (»slabosti LR panja…«).
*»…Čim manj se bom spuščal v neproduktivne razprave – komentarje, kaj je komu všeč in komu ni. Pisal bom – če mi bo dovoljeno – o mojih čebelarskih izkušnjah in vizijah. Tudi na vprašanja bom rad odgovoril…«
Tedi: 23 Dec 2011 08:15
| tedi je napisal/a: | »…Až standardne pa sem začel predelovati kar takoj po nakupu. Najprej sem ven potegnil matično rešetko. Drugo leto sem jih spremenil v až maxsije in začel z bio čebelarjenjem. Tretiranje s timolom v zrnci. Brez dokrmljevanja. Čebele sem imel v Vipavski dolini, živel pa sem v Medvodah (85 km). Kljub velikemu plodišču mi jih je več kot polovica izrojila in pobegnila. In po dveh sezonah sem ostal skoraj brez čebel.
Na kratko sem vam opisal mojo čebelarsko pot.
Upam , da boste razumeli , da nisem proti eksperimentom , da vas samo opozarjam na pasti ,ki jih to prinaša.
prepričan pa sem tudi v to , da večin poskusov, ki jih opravijo čebelarski zanesenjaki nima merljivih vrednosti. Zato, ker so izvajalci subjektivno vpeti v poiskus in ta je velikokrat izveden na premajhnem številu č. družin…« |
JernejM: 23 Dec 2011 08:45
| JernejM je napisal/a: | »…Debelak priporoča 5 metod dela z Dvojčkom, predvidevam da si ti uporabil, recimo, prvo in drugo? Prva je Metoda naravnega dupla, kjer se družina spušča navzdol, kot v duplu, a potem je seveda konec dupla, ker je podnica zgornjega panja, v pravem duplu pa te ovire ni. Zaradi tega AŽ dvojček zelo težko deluje kot resnično duplo, ovira družino hitro zaustavi v naravnem spuščanju in pride do rojenja.
Druga metoda je Velika klasična metoda, kjer je spodnji panj plodišče in zgornji medišče (dvojni AŽ torej). Tudi v tem primeru je med njima ovira, ki manjše družine nekako zaustavi in občepijo v glavnem spodaj (tudi z medom) in rojijo.
Tretja metoda je Dvomatično čebelarjenje med sezono, ki ga verjetno nisi uporabil, kar pa spet ni primerljivo z Rudijem ali Warrejem,
Četrta metoda je z dodatno uporabo zaklade, brez matične rešetke,
peta pa Metoda s pomožnim gnezdom: dvomatično čebelarjenje. Sam sem poskusil tudi s tem načinom, a so mi čudežno izginjale (mlade) matice iz panjev.
Nobena od teh metod ni primerljiva s tem, kar mi poskušamo z Warre ali Oscarjem/Rudijem, zato izkušnje s tem velikim panjem niso primerljive niti merodajne. AŽ dvojček, trojček in če hočeš četvorček so veliki panji, a zaradi predelnih sten v njih in razmakov čebele popolnoma drugače reagirajo, in posledično hitreje prisilno rojijo…« |
Najprej bi rad podal nekaj mojih misli o objavljanju različnih čebelarskih praks in njihovem povzemanju.
Upam, da ni problem in je celo dobrodošlo, če se javno objavi katerakoli čebelarska praksa ali zgolj zamisel, ki je vsaj v nečem novost. Ne glede na to, da so avtorji – »čebelarski zanesenjaki« takih novih zamisli »subjektivno vpeti v poiskus in ta je velikokrat izveden na premajhnem številu č. družin«…, kot pravilno ugotavlja g. Tedi.
O tem naj se kar javno razpravlja. Več ljudi, več ve. Seveda je koristno tako prakso tudi preveriti pri svojih čebelah in o njej dati poročilo. Do tukaj ni nič narobe.
Narobe pa je, če se neka objavljena novost napačno ali pomanjkljivo razume in še bolj nerodno, če se napačno ali pomanjkljivo, preveč po svoje posnema. Tu pa se neha odgovornost avtorja neke zamisli ali prakse! Vso odgovornost prevzema kritik napačno razumljene zamisli ali njen posnemovalec, oziroma preverjevalec.
Opažam, in o tem sem že pisal, da smo nekako vsi nagnjeni k taki zgrešeni praksi. Skoraj vsak od nas hoče neko novost prikrojevati svojim pogledom in potrebam. Nato pa sledi često veliko razočaranje in graja tuje zamisli, ki je bila izvedena mimo navodil.
Zgoraj citirana primera sta tipična predstavnika te vrste in zadevata neustrezno rabo neke moje zamisli, ki jo že dolgo vrsto let uspešno izvajam v moji čebelarski praksi v AŽ-maksijih (šestetažnih »trojčkih«, ki se seveda lahko uporabljajo kot eno, dve, tri, štiri, pet ali šest-etažni panj in še z dodatki zaklad).
Bom skušal pojasniti, kaj je narobe s tema ocenama:
V vseh mojih javnih objavah sem podčrtaval, da ta zamisel temelji na velikoprostorninski uporabi - adaptaciji in sestavljanju obstoječihskladovničnih AŽ-panjev, ki so skoraj »večni« in jih je škoda zavreči - in ni nek nov, v vseh pogledih idealno skonstruiran skladovnični panj! Seveda je zato čebelarjenje v takih (mojih) panjskih enotah posebno in terja nekoliko drugačno obravnavo.
Popolnoma nov, velikoprostorninski AŽ-panj je po starem Pislakovem sistemu in praksi skonstruiran trietažni AŽ-panj v današnjih različicah. Popolnoma novo konstrukcijo več-etažnih AŽ-panjev predstavljajo razne izvedbe »regalnih« skladovničnih panjev v obliki »omar« ali »panjskega satovja«. Vse te, popolnoma nove izvedbe panjev, seveda lahko upoštevajo idealne mere, da čebelam, pa tudi čebelarjem najbolj ustrezajo.
Vemo, da sicer predstavlja idealno čebelje domovanje prostograjeno satje v, pred vremenom in plenilci čimbolj zaščitenem prostoru (drevesnem duplu ali skalni votlini), ki ga iz stropa zgradi in nato tudi v mnogo letih dograjuje in obnavlja roj (družina) čebel.
Čebele (roji) sicer tak ideal iščejo, vendar ga v naravi skoraj ni – so samo približki. Taki približki so tudi vsi panji, ki jih čebelam ponuja čebelar! Čebele pa je narava od davna naučila prilagajanja tudi na vse približke, sicer ne bi preživele.
Čebelarski kolega Tedi zavrača AŽ-maksi sistem, ker so mu čebelje družine v teh panjih izrojile, kljub povečani prostornini. Žal spoštovani kolega ni upošteval mojih navodil, da ni vedno zadosti proti rojenju, če čebelar da čebelam poljubno veliko panjskega prostora in jih nato prepusti samim sebi! Na veliko sem opisoval, kaj vse je še potrebno čebelarju ukrepati, pa tu ne bom navajal. Spada pa to v pravilo, da je treba neko novost uporabiti »po navodilih«, sicer je nezgode pripisati sebi! Poleg tega je treba upoštevati tudi okoliščine povzemanja nekih metod čebelarjenja v drugih okoljih, ki se morda pomembno razlikujejo od okoliščin v katerih to novost prakticira na primer avtor zamisli, ki mu stvar sicer »igra« že desetletja pri vseh »pridobitnih« družinah, brez rojenja in z večjim obiljem nabranega medu, vendar skladno z domišljenimi »navodili« in potrebno čebelarsko veščino.
Čebelarski kolega Jernej M. pa ekspresno in zelo suvereno , - a žal napačno - poučuje kolega Tedija, kje ga je polomil (da je uporabil AŽ-maksije, verjetno na dva od številnih možnih načinov, »…a zaradi predelnih sten v njih in razmakov čebele v njem popolnoma drugače reagirajo, in posledično hitreje prisilno rojijo…«). Ne pove pa mu, da v mojih »navodilih« (izpred 15. let, ki pa sem jih nato še izpopolnjeval na podlagi prakse in novih idej!) natančno pišem, kaj mora čebelar storiti, če čebele pravočasno in same od sebe ne zasedejo in smotrno uporabijo veliko (štirietažno) panjsko prostornino AŽ maksija preko teh razmakov, ki so posledica sestavljanja obstoječih AŽ-panjev. To je pač pričakovani »davek« take panjske rešitve, ki zahteva včasih samo malo več čebelarjeve pomoči čebelji družini, kot bi jo imela v velikem panju z gnezdom na neprekinjenem ali manj prekinjenem satju.
Dovolim si pripombo, da NOBEN panj sam po sebi ne zagotavlja samodejnega, od čebelarja povsem ločenega življenja čebel brez rojenja in brez kakšnih drugih nujnih potreb čebel, da prežive in da ima čebelar kaj od njih! Bistvo je torej, da naj čebelar nikoli povsem ne prepustiti čebele same sebi, ne glede v kakšnih panjih čebelari. To samostojnost so si čebelje družine lahko dovolile le v časih njim kolikor toliko prijaznih divjin, ki jih pri nas že davno ni več.
Tako sem shematično ilustriral in v tekstu še obširno opisal moje postopke tudi za obe citirani najbolj enostavni metodi čebelarjenja v AŽ-maksiju – »dvojčku«, že leta 1999 v SČ. Za »karambole« pri samovoljni, nepravilni uporabi teh metod pa seveda ne nosim odgovornosti. Jih tudi noben drug ne pri svojih obelodanjenih načinih čebelarjenja, ki jih mrgoli v čebelarskih forumih in literaturi.
»Skrivnost« delovanja AŽ-maksi sistema – združevanja dveh ali več panjev v novo panjsko enoto s poljubnim številom odprtih panjskih etaž, - je v ustrezni moči čebelje družine (čebelnosti). Ko je družina dovolj čebelna, brez problemov priključuje h gnezdu nove etaže in ji prehodi skozi reže v izrezanih vehah ali v distančnih vložkih ne delajo težav! Za še hitrejše »osvajanje« novopriključenih etaž močnim družinam, čebelar pomaga s prestavitvijo kakšnega sata s čebelami in zalego v sredino etaže nad ali pod gnezdom družine… To ni le teorija, temveč (moja) več desetletna praksa v številnih takih panjskih enotah, ki to »teorijo« potrjuje! Kako doseči tako učinkovito »čebelnost«, pa je stvar umnega čebelarjenja oziroma potrebne veščine čebelarske obrti.
Če koga kaj več zanimajo »iznajditeljski« pristopi, pa naj klikne spodaj:
Moja čebelarska spletna stran: http://www.cebelarstvo-grom.com/marjan.debelak/
Moja urbanistična spletna stran. http://www.storzek.net/marjan.debelak/index.html |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 01 Mar 2013 19:42 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Čebelarska etika in estetika
Da nam bo hitreje minilo to zimsko mrtvilo ponujam še eno moje razmišljanje, ki se mi poraja ob branju nekaterih prispevkov v tem forumu. Je sitno, se zavedam!
Namreč, ob težnji po sonaravnem čebelarjenju brez kemije se srečujem(o) z dilemo etike in estetike. Namreč, pri »moji« poskusni metodi kako čebele reševati pred varozo brez kemije je neizogibno žrtvovati za morebitni uspeh precej trotovskih bub iz sata v izolatorju. Ali je to etično? Tudi estetsko ni!
Naš Jernej je izjavil, kot sem že omenjal, da raje ne čebelari, če bi moral pri ukrepih proti varoji žrtvovati (beri umoriti) nekaj trotov. Temu mnenju so, razumljivo, blizu tudi drugi čebelarski idealisti, zbrani predvsem v tem forumu. Tudi mene ta zadeva muči.
Vendar razmišljam.
Ali nismo vsi na tem svetu, od virusov do ljudi, podvrženi eni sami neusmiljeni, »načrtovani« najbolj okrutni borbi za obstanek? Ko gledam divje živalice me zmrazi, ko vidim, da žive v neprestanem stresu – bojazni, da jih bo kdo požrl ali ogrozil! One pa žro druge! Torej je stres, morenje, nekaj nujnega, naravnega v našem življenju?! Groza!
Pa ljudje. Ali lahko (pre)živimo brez »morjenja« drugih bitij?
Začnimo z morjenjem »najnižjih« bitij, ki nam ogrožajo zdravje in življenje –virusov, bakterij itd., ki se jim ne izogne niti najbolj asketski in vrhunsko etični menih v samostanu! S pomočjo zdravil, seveda!
Kaj šele vsi ostali ljudje! Kdo ne ubije komarja, če mu pije kri? Kdo ne uniči uši iz ljubih rož na vrtu? Kdo se ne odreče usnjenemu pasu za hlače in usnjenim čevljem, ki jih delajo iz usmrčenih živali? Kdo ne uživa brez zadržkov do zato umorjenih živali razne slastne živilske pastete, ribe in klobase. Da ne spomnim na šnicelne?
Konec koncev tudi vegetarianska hrana izhaja iz živih rastlin, ki jih mora nekdo »pokončati«, da mi preživimo!
To je le uvod v našo čebelarsko zgodbo. Brez slabe vesti smo, navdušeni, če varojo uspe umoriti ali vsaj pohabiti čebela sama. Tudi nas ne skrbi, če to delamo posredno sami, a ne škodujemo pri tem čebelam in našemu zdravju!
Sami pa si najraje ne bi umazali rok pri takem neposrednem morilskem početju. Če je že nujno, naj se to stori daleč od naših oči! Lepa morala, kaj ne?
Sami ne bi uničevali (morili) varoj hkrati s trotovskimi bubami!? To ni moralno(?) in ne estetsko. Tudi ni naravno. Seveda ni.
Če trote čebele same po opravljenih nalogah izženejo iz panja in do smrti izstradajo, naj jih le! Ker je to naravno!
Moj najboljši prijatelj in velik humanist Igor ne more ubiti niti muhe, kaj šele matico, ko jo je nujno zamenjati. Spusti jo v travo ali na rožo - naj tam narava konča njeno usodo… Koliko čebelarjev je takih, ki matice ob takih prilikah ne »stisnejo« in odvržejo – da revica ne trpi, se tolažimo?
Vse to me muči, ko razmišljam in tudi ukrepam pri uničevanju varoj s pomočjo čebelje – trotovske zalege, ki jo pri tem moram žrtvovati. Smo obsojeni na barbarstvo?
Zato, dragi čebelarski kolegi, še bolj pohitite z vašim poskusom omejevanja razmnoževalnih zmožnosti varoj v čebelji družini (torej brez kemije, morjenja varoj, trotov ali kogarkoli), da se vsaj ob tem drobnem primeru uveljavi majceno etike in estetike pri čebelarjenju. In hkrati reši čebele pred pogubno varozo.
Ko napoči čas so troti čebelji družini odveč in jih brez usmiljenja obsodijo ter izženejo v smrt. Morala narave…! Naj jo posnemamo, ignoriramo , - popolnoma spremeniti je ne moremo, ker smo del naravnega (da ne rečem Božjega) načrta!?
O samomorilskih »kamikaznih« usmeritvah narave čebel in trotov pa kdaj drugič. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 01 Mar 2013 19:48 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Čebele so tudi »kamikaze« in troti – »trotelni«?
Tole bo čisto moje, precej »odštekano« razmišljanje o nekih nenavadnih značilnosti čebel.
Vemo, da čebele - delavke (pri »osebni« ogroženosti ali pri ogroženosti čebelje družine uporabijo svoje želo, ki ga zapičijo v telo sovražnika in skozi njega vbrizgajo strup. Ta strup usmrti sovražno čebelo (roparico…) in verjetno tudi druge primerljivo velike žuželke. Večjim živalim in človeku pa je čebelji pik običajno le neprijetno boleč, posebno, če je pikov več. Tako se naše, tu živeče medonosne čebele pač branijo pred roparji. Lahko bi rekli, da uporabljajo to orožje načeloma zelo miroljubno; samo za samoobrambo.
Troti niso oboroženi z želom, ker imajo drugačno, ljubezensko »orožje«. Matice pa imajo želo, vendar bolj gladko oblikovano, uporabljano praviloma samo kot smrtonosno orožje proti drugim maticam, ki jih ne trpe v panju in jih menda smejo po čebeljih zakonih usmrtiti s pikom le one same, ne pa čebele (čebele nezaželeno matico »samo« zaduše s stiskanjem v klopčič).
O čebelah, kar sem navajal zgoraj za uvod, je seveda znano čebelarjem. Kje pa tiči nenavadnost? Ta tiči v dejstvu, da čebela po piku živali ali človeka, ki ima elastično kožo in ne hitinast oklep, umre*, ker se pri tem smrtno rani. Podobno, kot nekdanji sfanatizirani japonski kamikaze in sodobni samomorilski teroristi, ki se pri napadu na osovraženega nasprotnika samomorilsko žrtvujejo za svoj in »svojega naroda blagor«. *Zelo zanimivo je, da vsaj čebelarjem čebele umro (kot ljudje) in ne poginejo (kot živali)!
Čebelno želo ima namreč poševne »trne«, ki ne omogočajo (neškodljivo) izdrtje po piku. Zato se čebeli po takem piku, ko skuša odleteti, iztrgajo in izpulijo notranji organi, ki so v povezavi z želom in ostanejo na želu, zapičenim v kožo »sovražnika«. Čebela je za tako hrabrost obsojena na več ali manj hitro, bolečo(?) smrt.
Nezadostno pojasnjeno pa se mi zdi to, zakaj čebele v izjemno dolgi zgodovini svojega razvoja ostajajo pri tem samomorilskem aktu pri obrambi. Tega pri podobnih žuželkah ni videti (ose, sršeni, …). Res čebelje družine izguba nekaj desetin ali stotin samomorilskih »bojevnic« življensko ne ogrozi, ker žive v veliki skupnosti. Vprašanje pa se (mi) klub temu zastavlja, zakaj ne bi čebele shajale tudi brez tega samomorilskega akta, kot to lahko store ose in sršeni, ki lahko z večkratnim pikom vnesejo v nasprotnika prav toliko ali še več strupa, kot ga ima čebela v celotni količini svojega strupnika? Berem razlago, da je narava (pri odbiri – selekciji) pač presodila, da naj bo tako, ker je v redu; skladno z naravnimi zakonitostmi - in amen…
Troti čebeljih družin pa, zanimivo, prakticirajo podobno obliko samomorilnosti pri njihovi poglavitni ljubezenski nalogi, ki jo opravljajo – silovitem iskanju deviških matic v zraku in parjenju. Ko pa se v zraku sparijo, se jim podobno, kot pri piku čebel, izpulijo iz telesa ne le vse genitalije in semenska shramba, temveč še kaj drugega, sled česar takoj umro. No, pri tem aktu je prisotna šibka »olajševalna okoliščina«, da mora matica pri tem svadbenem izletu nabrati toliko sperme , da ji bo zadoščala za oplojevanje jajčec celo življenje. To pa sicer doseže tudi s številnimi zaporednimi parjenji ob istem ali ponovnem svadbenem poletu.
Spet se (mi) poraja vprašanje, zakaj narava ni uredila drugače in čebelje trote po parjenju pustila pri življenju?
Igra tu vlogo nujnost, brezbrižnost ali krutost narave, ki je sicer vsemogočna?
Uvodoma sem povedal, da je to samo moje razmišljanje, ki ga v vseh letih mojega čebelarjenja nisem mogel razrešiti. Zelo verjetno obstaja zanj razumna razlaga in jo bo za vse nas, podobne radovedneže, morda kdo od čebelarskih kolegov pomagal pojasniti?! Ali vsaj povedati drugačno mnenje.
Čebela je junaško, a samomorilsko pičila človeka v roko, Foto F. Šivic
V koži roke je čebela po piku izgubila želo s strupnikom in se obsodila na smrt.
Foto: F. Šivic |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 03 Mar 2013 15:26 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Kaj bo prinesla pomlad?
Še bolje bi se bilo vprašati, kaj nam bo bo zapustila zima? Namreč našim čebelam.
V »normalnih« letih – taka so bila vsa pred nastopom varoj – pri normalno zazimljenih čebeljih družinah ni bilo nobene bojazni, da ne bi ugodno prezimile. Sedaj, ob varoji, ki jo stežka krotimo v znosni meri s katerimkoli dosedanjim sredstvom, je vedno odprto vprašanje, če smo čebele pred njo zadosti obvarovali. Čebelarimo, kot bi igrali tombolo. Veliko, preveč je odvisno od varoj in ne od nas.
Načina, da bi se znebili varoj na učinkovit in za čebele, čebelarja ter čebelje pridelke neškodljiv način, še vedno ni in ni.
Če vsa kemična, strupena sredstva, vključno kisline, proti varojam opustimo, nam v glavnem preostaneta le še dva, danes znana načina.
• Doseči samoobrambo čebel samih (selekcija, regresija…).
• V zadostni meri izloviti varoje z apitehničnimi ukrepi (matični izolator, trotovski lovilni sat...).
Jaz sem se usmeril na to drugo možnost. Na apitehnično. V tem letu, kot že rečeno, nameravam opraviti ključne preveritve uporabnosti tega načina za moje potrebe in zmožnosti, kot sem ga že izvajal in tudi opisoval. Res pa samo na mojem, zelo zmanjšanem številu družin in popolnoma amatersko. Žal ne gre drugače.
Imeti čebele doma, v čebelnjaku, blizu svoje hiše, je idealno, ne le za čebelarja. Vsaj v mojih očeh. Še celo sedaj, ko živim precej daleč od njih in jih le občasno obiskujem. Na sliki moj, očetov čebelnjak v sestavu domačije.
Ko sem prišel po mesecu dni k čebelam, 1. marca, je bila še vsa okolica deviško bela.
Ne dolgo zatem sem sneg pred čebelnjakom pripravil za hitrejše o topljenje in prijaznejši odnos do prvih izletajočih čebel na otrebljenje. Sonce se pri čebelnjaku v tem letnem času kmalu popoldne umakne – zato so moji panji na pročelju v črni barvi, da prestrežejo čimveč njegove toplote.
Sedaj pa čebelje družine, pod kovtrom v čebelnjaku še bolj brez skrbi pridejo na prvi pomladno-zimski sprelet. Z obešenim ogledalom nad, od ptičev najbolj obiskanem panjem, sem jih skušal odgnati – a brez uspeha! Morda bi pomagal nagačen kragulj? No ja, saj tudi ptički morajo preživeti – tako smo ustvarjeni v borbi za obstanek! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Marko
Pridružen/-a: 03.06. 2011, 13:00
Prispevkov: 4813
Kraj: Logatec, čebele na 470 do 570 m n.m.
|
| Objavljeno: 03 Mar 2013 21:34 Naslov sporočila: |
|
|
Krasne fotografije, gospod Marjan !
In vse pohvale za nadaljevanje iskanja poti brez kemije. Upam in želim, da vam uspe.
Čebel pa še ni bilo na spregled v tem lepem sončnem vremenu ? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 08 Mar 2013 15:32 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Pa se ozrimo k Antonu Janši
Omenjam ga, ker je v zgodovini našega čebelarstva Anton Janša ena od največjih avtoritet za vse čase. Žal tudi mnogokrat napačno in tendenciozno razlagan.
Na tem mestu ponujam razmislek le o njegovih panjih in čebelnjaku.
Kaj piše* uvodoma o nujni lastnosti panja:
»1. Prostor v panju se mora dati zvečati ali zmanjšati, primerno številu čebel. Več čebel potrebuje večji, manj čebel manjši prostor. Če se število čebel skrči, se mora dati prostor v panju zmanjšati, nasprotno pa zvečati, kadar se čebele pomnože. Kajti malo čebel v velikem panju obupa v svojem delu, pozimi pa otrpne. Veliko čebel v majhnem panju, kadar ga napolnijo, pa mora v čebelarjevo škodo praznovati in se zaradi vročine skoraj zadehnijo.«
Zvest tem »nujnim lastnostim« panja in upoštevanju dragocene domače tradicije, na prvo mesto postavi že v njegovih časih na Kranjskem uveljavljen SKLADOVNIČNI »gorenjski panj« z vehami v stropni deski, ki ga poznamo pod imenom »kranjič«.
Slika: S tem »gorenjskim« panjem prikazuje Janša, da se da čebelariti z nastavki, podstavki in pristavki - za vsako čebelarsko potrebo – NE DA BI OBSTOJEČE, TAKRAT PRI NAS MNOŽIČNO UPORABLJANE PANJE ZAVRGLI!
Kot priporočilo za nov SKLADOVNIČNI(!) panj navaja Janša še drug način, ki je bil načeloma takrat že tudi znan v tujini in ga je Janša prilagodil našim potrebam pri čebelarjenju v čebelnjakih. To je bil panj, po merah podoben kranjičem, a sestavljen s poljubnim številom nizkih »obodov«.
Slika: Janšev »gorenjski« panj z obodi, v vlogi nastavkov ali podstavkov, ki jih čebelar, ko je panj poln satja, razstavlja s pomočjo žice. Kot rečeno, pa je tudi ta panj skladen z Janševim stremljenjem, da se izpopolnuje čebelarsko tehnologijo na trdnih temeljih slovenske tradicije čebelarjenja, ki je bila v mnogih pogledih na svetovni konici veščine čebelarjenja.
Kaj pa zvemo istotam iz Janševih opisov Čebelnjaka?
Že v uvodu poglavja O čebelnjaku:
»Panji morajo biti pred sončnimi žarki, dežjem in drugim hudim vremenom zavarovani ter morajo varno in mirno stati. Prostor imenujemo čebelnjak ali uljnjak«.
Slika: Janševa risba čebelnjaka, kot obvezne sestavine čebelarjenja s skladovničnimi panji – tudi njegovimi »gorenjskimi« (kranjiči) ali njegovimi »kranjiči«, sestavljenimi iz obodov!
Nikakršnjih samostojno postavljenih »nakladnih« panjev (razen kakšnega malega »prašilčka«) ni videti v njegovem čebelarskem pisnem nauku ali pa sem slabo poučen?
Obnovljen Janšev čebelnjak poleg njegove rojstne hiše, z »njegovimi« kranjiči.
___________________________________________________________
* Citirani podatki in vstavljene slike so iz knjižice: Anton Janša, »Popolni nauk za vse čebelarje« - četrta izdaja v priredbi Franca Prezlja, 2004 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 10 Mar 2013 10:11 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
Kaj pa ima A. Janša opraviti z AŽ-maksi panji in obratno?
O, nekaj že!
Ni se tudi Janša šel čebelarske revolucije, temveč evolucijo. Ni ubiral čisto nove poti čebelarjenja, temveč je dograjeval živo čebelarsko prakso okolja, kjer je živel in s svojimi ugotovitvami seznanjal (poučeval kot učitelj in pisec) čebelarsko javnost.
Poglejmo kako so se nato v praksi upoštevala njegova priporočila.
Čebelarji so pri nas - v njegovem času čebelarjenja v panjih z nepremičnim satjem - skoraj brez izjem ostajali pri najpreprostejši rabi kranjičev, brez naklad, podklad in priklad in brez njegovih skladovniških »kranjičev« z obodi.
Ta tradicija se pri nas ponavlja tudi v sedanjem času čebelarjenja v panjih s premičnim satjem (z »žnideršiči«). Čeprav že dalj časa poznamo možnosti rabe istih panjev (AŽ), - kot prej kranjičev,- tudi v velikoprostorninski, celo neomejeno veliko prostorninski rabi, oziroma načinu, - ostajajo čebelarji pri navadni rabi AŽ-panjev.
Že z navadno rabo očitno dosegajo zadovoljive uspehe, morda v njihovih primerih pogosto celo večje, kot bi jih z nekoliko bolj komplicirano posebno rabo.
Nečemu pa vendar koristi taka evolucija čebelarjenja z istimi panji. Odprli so se novi horizonti čebelarske prakse. Prenekateri očitki so odpadli (da so taki panji – kranjiči, AŽ ...) zanič, ker ne omogočajo čebelariti s poljubno veliko panjsko prostornino.
Torej, popolnoma razumljivo je, če čebelarji po svojem prevdarku še naprej čebelarijo v najpreprostejši, osnovni velikosti skladovničnega AŽ-panja v stalnem ali prevoznem čebelnjaku. Kogar pa bi zamikala drugačna raba teh istih panjev, pa naj izvoli. Možnosti so tu. Zelo demokratično in tudi pametno!
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 07:34 Naslov sporočila: |
|
|
Zanimivo bi bilo ugotoviti s kakšno prostornino panjev je delal Janša v svojih časih.
Normalni panji (panji z večjo prostornino kot standardni AŽ), zahtevajo precej več čebelarskega znanja za uspešno delo z njimi. Čeprav je vsaj za moje pojme delo z njimi precej olajšano in manj komplicirano v primerjavi z dvoetažnimi panji.
Zanimiva je vaša ugotovitev glede oklepanja standardnih AŽ panjev, kar sem opazil tudi sam. Izgleda kot, da so bila dognanja pri čebelarjenju z večjimi panji samo za "izbrance". Čeprav je vsakdo, ki malo opazuje čebele, opazil, da se v večjih panjih razvijejo močnejše družine, ki prinesejo več, manj rojijo, imajo večje zaloge naravne hrane, čebelar ima z njimi manj dela, itd..., le ti še vedno pri večini čebelarjev veljajo za nekakšen bau bau. Slišimo očitke, da so preveliki, da se iz njih ne toči nič,... Vprašanje na to uganko mi predstavlja resničen izziv, ki si ga ne znam dobro razložiti.
Na srečo se ta trend v zadnjih letih, posebej z mladimi čebelarji, ki delajo bolj resno, precej spreminja. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Marko
Pridružen/-a: 03.06. 2011, 13:00
Prispevkov: 4813
Kraj: Logatec, čebele na 470 do 570 m n.m.
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 11:01 Naslov sporočila: |
|
|
Pridružujem se napovedim nekaterih, da bomo - če bodo okoljski trendi podobni, kot so sedaj - čebelarili v vedno manjših panjih.
Saj bi rad, da ne bo tako, a .... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 13:52 Naslov sporočila: |
|
|
Jaz pa menim, da bo trend šel v vzgojo močnih družin, ki bodo izkoristile dva/trikrat na leto teden dobre paše. Potrebovale bodo pa veliko plodišče, da bodo lahko nanesle veliko cvetnega prahu in vzredile veliko čebel, da bodo vedno pripravljene na močno in kratkotrajno pašo.
Tako se odvija že v veliko EU državah. Lep primer je Nemčija, kjer se zelo hitro širita DB panj in uporaba 2 naklad za plodišče. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Frank
POMEMBNA OSEBA NAŠEGA FORUMA!
Pridružen/-a: 24.05. 2011, 00:56
Prispevkov: 355
Kraj: Canada
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 14:39 Naslov sporočila: |
|
|
Jaz nisem prevec brihten, pa vendarle bi rad vedel kako bo to slo z vecjimi druzinami ko se manjse u najboljsih primerih se zivotariti ne morejo?
Vem iz branja in skoraj 60-letne prakse, da seveda vecja druzina vec prinese.  Prinese pa naj kaj in od kod, ce ni nic za obrat?
Ce praav razumem, se je reklo; "da, ce se sedanji trend nadaljuje?" Beri susa, neugodno vreme, nobenih pas ali jih je pa malo, so kratkotrajne? Pa, da bi izkoristile "dva/trikrat" na leto nekaj pase - vsakic - enotedensko... Nekaj takega, a ne?
Kako pa bo velika druzina sploh zmozna preziveti, da bi si nabrala cvetni prah za celo leto?
Ce se jaz spomnim na zadnji dve leti, pri vas ni bilo skoraj nic za nabrati, saj u susi, tudi dezju, vetru nimajo kaj najti. Niso zmogle niti kaj nabrati za sproti in so padale od lakote!
Kaj pa jaz vem? Mogoce so tavelike zmozne reci ozeti, najti tam kjer ni? Si vseeno kaj prinesti domov, da ostanejo mocne?
Mene tudi ta "novi trend" malo bega. Ni mi mar za med in te reci ki jih ozemajo od ubogih cebel ki se zadnje case komaj prezivljajo. Strah me je za dobrobit nasih cebelc, ce se lahko tako izrazim... Saj cel svet ve, cebelarji vedo, da tamocne padejo prve.
Mogoce pa se motim ali pa se pri vas stvari odvijajo precej drugace kot pa u ostalem svetu?
Zelim vam pa vsem, da naj vam bi slo tako...
_________________
Regards,
Frank |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 16:42 Naslov sporočila: |
|
|
Trend je misljeno kot prehajanje na večja plodišča. Saj vsi veliko visite na internetu in brskate po čebelarskih web straneh. Kdor jih je sprobal tudi pozna prednosti.
Močne družine so v slabih razmerah edine sposobne prinesti nekaj zase in čebelarja. Slaba družina pa še zase ne prinese dovolj.
Problem suš je, da čebele nimajo poleti dovolj cvetnega prahu. Pred sušo so še vedno nabrale vsaj zase dovolj veliko zalogo in 20 kg za čebelarja, tudi v lanskem letu. Razlika med slabimi in močnimi družinami se je pokazala v tem, da prve ne bi preživele niti do konca poletja brez čebelarjeve pomoči. Močne pa so vseeno imele še eno naklado medu za zimo.
To je vse bistvo, ki ga želim povedati.
Če v okolici čebelnjaka ni resnih paš pa nekako ne vidim smisla vztrajati na istem mestu. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 18:49 Naslov sporočila: |
|
|
| Elektrik kako pa si jim nadomestil cvetni prah? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Electric Wizard
Pridružen/-a: 14.12. 2012, 21:46
Prispevkov: 90
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 21:20 Naslov sporočila: |
|
|
Če imajo čebele prazen prostor pod gnezdom vanj uskladiščijo precej več cvetnega prahu kot sicer v enoetažnem plodišču.
Splača se tudi smukati cvetni prah takrat, ko je in ga potem v obliki pogač dodajati takrat, ko ga ni. To je kar koristno za stojišča, ki nimajo kostanja in bršljana. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Frank
POMEMBNA OSEBA NAŠEGA FORUMA!
Pridružen/-a: 24.05. 2011, 00:56
Prispevkov: 355
Kraj: Canada
|
| Objavljeno: 11 Mar 2013 22:38 Naslov sporočila: |
|
|
Glej ga fanta, ne cudi me vec zakaj se klices carovnik.
_________________
Regards,
Frank |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
klopotec
Pridružen/-a: 01.06. 2011, 19:18
Prispevkov: 6419
Kraj: Šprinc
|
| Objavljeno: 12 Mar 2013 08:36 Naslov sporočila: |
|
|
| Sicer se ne spoznam, ampak najprej jim CP vzet potem pa dat nazaj? A je to potrebno? Saj si ga same skladiščijo za slabše čase. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
BorisP
Administrator foruma
Pridružen/-a: 23.05. 2011, 21:10
Prispevkov: 678
Kraj: Ljubljana, 300 m n.v.
|
| Objavljeno: 12 Mar 2013 20:54 Naslov sporočila: |
|
|
G. Marjan je napisal:
A. Janša - naš vzornik!
Opla! Glej, glej! Kaj se je vsulo v času čebelarskih in forumskih kislih kumaric? Saj prav za prav ne vem, kaj naj rečem, zato bom kar vas, dragi soborci (pred kratkim so rekli nekaterim takim »borci za večji hektarski donos…«) pustil še malo pri miru, da se razgovorite. Ampak prijateljsko!
Vseeno.
Pa vas ja ni že priimek Janša tako privzdignil?
Pozdraviti želim predvsem dragega sotrpina, somišljenika in bližnjega sorojaka Francelna in mu pošiljam za dobrodošlico v tej rubriki tole sličico, ki jo je verjetno zrisal A. Janša, predno se je šel učit slikarstva na Dunaj, pa tam namesto tega (kar je itak že znal) takoj pričel kravžljati možgane v šoli in pri čebelnjakih tamkajšnjim in nato kar vsem drugim čebelarjem preko njegovih knjižnih spisov. Kaj bi še vse naredil ta Janša, če ne bi odšel v večna lovišča že pri 39 letih!?
Sličica pa je poučna tudi za tiste, ki se nekako žele vrniti v Janšev čas rojnega čebelarjenja s panji čebel na naravnem satju. Ja tole je glavno delo s čebelami na tak način! Kar rezervirajte si tri mesece »rojnega« dopusta!
Slika tudi kaže s kako velikimi panji je ta naš vzornik čebelaril. No ja, na Dunaju je verjetno vsaj poskušal s še malo drugačnimi, a ne dosti večjimi. Saj je vse napisano in narisano v njegovi zapuščini!
Ne verjamem pa, da mi bo žal, ker imam moje, namerno zreducirane čebelje družine v gromozanskih, sestavljenih šestetažnih(!) žnideršičih (AŽ-maksijih). Saj v njih lahko čebelarim na kakršen-koli način. A ne?! V tem je »štos«!
Zaenkrat vidim (vaša) mladostna čebelarska »trendovska« prizadevanja le na »papirju«, oziroma ekranu. Bog daj, da obrodijo sad in boste šli po Janševi poti!
Toliko za sedaj, saj se še vidimo!
Upam.
Vaš Marjan |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
  |
NOVE POTI V ČEBELARSTVU Seznam forumov
-> Alberti-Žnideršičev (AŽ) in ostali listovni panji
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3 ... 9, 10, 11 ... 40, 41, 42 Naslednja
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Pojdi na stran Prejšnja 1, 2, 3 ... 9, 10, 11 ... 40, 41, 42 Naslednja
|
| Stran 10 od 42 |
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
